Delavske malice iz mesta rdečega prahu (FOTO)

Z ene stojnice je dišalo po makaronflajšu, v loncu na drugi stojnici se je grel pasulj. Tu je bila še jota, zraven segedin in nekje blizu govnač – preprosta in poceni kmečka jed, narejena iz zelja in krompirja. Ko so gostinci, ki na Jesenicah ponujajo delavsko malico, prišli na eno mesto, so na Staro Savo postavili stojnice in v nekaj urah privabili več sto domačinov. Vsi po vrsti so obujali spomine na stare, že nekoliko pozabljene jedi, ki so jih bili vajeni nekoč.
 

Jota, ričet in krapi

In kaj je tisto, kar bi nam domačini na Jesenicah skuhali, če bi si zaželeli pojesti nekaj, kar je značilno za mesto železarstva in hokeja? Elica Tavčar, ki je bila kot članica Folklorne skupine Juliana ta dan oblečena v gorenjsko narodno nošo, je zgolj za trenutek pomislila, preden je naštela: »Pripravila bi vam joto ali ričet. Klobaso, zelje, žgance.«

Tudi kaj sladkega? »Štrudelj ali pa, recimo, krofe.« Besedo je prevzel njen soplesalec Branko Šturm, prav tako oblečen po gorenjsko: »In štruklje, ajdove z orehi. Ali pa krape.« Krapi, jasno, niso mišljeni kot plavajoči sladkovodni, temveč tako v krajih pri Jesenicah imenujejo kuhano nadevano testo, nekakšen velikanski gorenjski raviol torej.

Tone Hribar, ki je prav tako doma v okolici Jesenic, je ob tem, kaj okusnega ga najbolj spomni na domače mesto, naštel podobno kot naša sogovornika, dodal je še en okus preteklosti – kofe. A to ni tista kava, kot jo poznamo danes, temveč z mlekom zalit kavni nadomestek, ki so ga pred desetletji pili tako otroci kot odrasli in se je na marsikaterem štedilniku grel kar ves dan, žejni pa so ga iz velikega lonca praviloma zajemali s skodelicami. In tudi to so, predvsem v veselje starejše publike, kuhali na kulinarični prireditvi.

Še en okus jeseniške preteklost lahko omenimo – pasulj. »Ta, ki smo ga skuhali danes, je pripravljen iz ene sorte fižola, češnjevca. So nas pa v šoli učili, da gredo v pravi pasulj štiri sorte fižola – vsako skuhamo ločeno, potem pa jih združimo v eno jed,« je pojasnil Davor Malenšek, kuhar iz Bistroja Oaza, in tistim, ki jih je zanimalo, spotoma narekoval recept za pasulj, kakršnega pripravijo v jeseniški Oazi.


Ta lokal je poleg Restavracije Kazina, Penziona pr' Betel, Gostilnice in picerije Chilli, Doma Pristava ter Gostilne in picerije Turist delavsko malico že vključil na svoj jedilnik. Pravzaprav: jedi, ki so značilne za Jesenice, so na omenjenih lokacijah že kuhali, po novem pa so jih označili z besedama delavska malica, da jih gostje na jedilniku lažje najdejo.
 

Goveja župa in prav takšna glasba

Delavska malica pa tukaj ni zašla le na jedilnike restavracij, temveč so jo tudi natisnili. Za knjižico, polno okusov preteklosti, so poskrbeli v Gornjesavskem muzeju, kjer so skupaj z Razvojno agencijo Zgornje Gorenjske in pod okriljem tamkajšnje občine raziskovali, katere jedi so po jeseniških domovih kuhali pred desetletji.


Etnologinja Špela Smolej Milat je med drugim v knjižico, ki na Jesenicah bojda kopni hitreje kot vroče žemljice, zapisala tudi tole zanimivost: »Še ne dolgo tega je bilo meso na mizi le ob nedeljah, ko je mama skuhala govejo juho. Le v premožnejših družinah je bila za nedeljsko kosilo pečenka, večinoma je vsak družinski član dobil le košček mesa iz juhe, pri najrevnejših pa je bilo meso rezervirano za očeta, ki je edini hodil v službo. Južna je bila vedno ob 12. uri. V novejšem času je bila ob srebanju goveje župe obvezna glasbena spremljava – Avseniki ter čestitke in pozdravi na Radiu Triglav. Zato še danes narodno-zabavni glasbi pravimo goveja.«