Tržiška flika že skoraj pozabljena (FOTO)

»Kdor stradal ni, ne ve, kako kruh diši.« Ali pa: »Koder sonce teče, kruh se peče.« In še: »Malo piti, malo jesti je pol življenja.« S hrano povezane ljudske modrosti spremljajo novo razstavo z naslovom Kaša, žganci, zelje, ki je te dni zavzela prostore kranjskega gradu Khislstein.

Razstava o dediščini prehrane na Gorenjskem za sodobno rabo je bila pripravljena tudi z mislijo na to, da je Slovenija letos gastronomska regija Evrope. Sprehod po muzejskih prostorih nas popelje od gorenjske preteklosti in kmečkih kašč prek prve kranjske samopostrežne trgovine pa vse do pogrinjkov, ki ju najdemo v dveh najboljših restavracijah na Gorenjskem. V eni od njih ustvarja chef Uroš Štefelin (Vila Podvin), v drugi chef Uroš Gorjanc (Gostilna Krištof). A lepo po vrsti, gremo na začetek.

»Vse se začne na polju,« pripoveduje etnologinja Tatjana Dolžan Eržen, ki je obsežno razstavo – ta bo v Gorenjskem muzeju na ogled vsaj eno leto – pripravila s kustosinjo za novejšo zgodovino Moniko Rogelj. V prvi sobi kar ne moremo odlepiti pogleda s fotografije kmečke kuhinje in pristne gorenjske babice, ki je na štedilniku na drva napekla na desetine pustnih dobrot.

»In še nekaj povezuje razstavo – samooskrba. V preteklosti so jedli, kar so pridelali. To je bil temelj prehrane in nekaj, k čemur se vračamo danes,« na to, da se v sodobno kulinariko v velikem loku vračajo lokalne sestavine, spomni kustosinja Dolžan Erženova.

V dobrih dveh letih, odkar je s sodelavko Rogljevo začrtala izhodišča za obsežno razstavo, se je do potankosti seznanila tako s sestavinami, ki so zaznamovale gorenjsko kulinariko, kot tudi z jedmi, ki so jih kuhali naši predniki. Navsezadnje je prav ona tista, ki je pripravila 24 gorenjskih jedi in jih tudi fotografirala. Fotografije teh jedi so, poleg meščanske kuhinje, središče drugega dela razstave. Med njimi so nekatere vsem znane, denimo prežganka in žganci, a je tudi nekaj takih, ki so že skorajda pozabljene, denimo sitarska mešanica in tržiška flika.

Naslednja soba je podobna kašči, zatem pa sledi še pogled v kuhinjo, kakršne so bile pred desetletji značilne za kranjska blokovska stanovanja. Monika Rogelj pojasni, da je ravno ta, ki je danes razstavljena v muzeju, do leta 2000 služila družini v enem od blokov v kranjskem predelu Zlato polje.

Pa še nekaj zanimivega je v tej sobi: ovitki izdelkov, ki so nam v spominu ostali iz otroštva in mladosti, ter črno-bele fotografije prvih gorenjskih samopostrežnih trgovin. Tiste, ki smo že v srednjih letih, preplavi nostalgija in iz spomina se izlušči podoba gorenjske vaške trgovine iz preteklosti: majhen prostor, velik bel pult, težka blagajna, tehtnica, listi povoščenega papirja za zavijanje raznoraznih dobrot in prodajalec, ki je s polic jemal vse, kar so mu kupci naročali.


In že smo v sedanjosti, ko je obrobje Kranja – in tudi drugih slovenskih mest – polno super-, hiper- in preostalih marketov. A hkrati z njimi raste tudi drugačen način kupovanja. Samo v kranjski občini so v zadnjem času vzniknile tri dobro obiskane lokalne tržnice: Stražiška, Mavška in še petkova, ki po novem poteka v jedru Kranja.

Lokalne sestavine pa so tudi stalnica najboljših gorenjskih gostiln, denimo Vile Podvin (ena Michelinova zvezdica) in Gostilne Krištof (Michelinovo priporočilo The Plate – krožnik), ki jima je visoki oceni podelil tudi kulinarični vodnik Gault & Millau. Tudi zato sta pot v muzej našla pogrinjka, ki ju pred goste postavijo v omenjenih dveh gostilnah.
Vsekakor je to razstava, ki bi si jo morali s celotno ekipo ogledati vsi tisti gorenjski gostinci, a tudi pridelovalci in kupci, ki verjamejo v lokalno.