PRAZNIK
Za dan žena so dobile pasulj
V Mojstrani in tudi na Dovjem ženske 8. marca praviloma ne kuhajo. Moški so sprva kotel postavili kar sredi vasi.
Odpri galerijo
Kaj ste dekletom in ženam podarili za osmi marec? Verjetno rožo ali nemara kar šopek, morda parfum. A če to vprašanje zastavite domačinom spod Triglava, torej prebivalcem vasi Mojstrana ali Dovje, vam bodo v en glas odgovorili: »Pasulj, seveda.« Kajti ta dan v omenjenih krajih (in še v marsikateri vasi, nanizani tja do Hrušice oziroma Jesenic) ženske praviloma ne kuhajo, saj za kosilo poskrbijo moški. Od kod izvira takšna unikatna tradicija?
Stojimo pred domačijo Železn'k na robu Mojstrane. Mimo hodijo moški in tudi ženske, starejši in mlajši. Vsem je skupno eno: v rokah imajo večje posode, največkrat kar lonce. In vsi po vrsti so namenjeni v zgornji del domačije Železn'k, kjer je istoimenska gostilna. Tam je na 8. marec na litre pasulja zakuhal njen lastnik in sogovornikov sin Gašper Zima.
Takole nam še pripoveduje Zima starejši: »Spred bufeta se je tradicija kuhanja pasulja preselila v Hotel Triglav – nekako takrat se je skupini domačinov, ki so ga pripravljali, pridružil Janko Kemperle. Vse je ostalo isto, le da so ga kuhali v hotelu. Pozneje je tradicija za nekaj let zamrla, nato se je kuhanje osmomarčevskega pasulja nadaljevalo na Dovjem, potem je spet nastala praznina.«
Tja je Gašper Zima, poleg razkužila in velike mize, postavil še velik kotel, iz katerega se je kadilo. »V pasulj je šlo 20 kilogramov fižola, 15 kilogramov čebule, trije kilogrami česna,« je med jutranjo konico razdeljevanja, to je okoli 10. ure, nanizal praznični kuhar, ki jedi v zadnjih mesecih sicer kuha za prevzem.
Takole pa je spomin na pohvale vredno navado povzel domačin Bogdan Janša, sicer kranjskogorski podžupan in eden tistih mojstranskih moških, ki so včeraj lastnoročno poskrbeli za tradicionalno kosilo: »Že odkar pomnim, je za osmi marec na jedilniku pasulj. To je tradicija, ki se prenaša z očeta na sina. Nekdaj se je kuhalo sredi vasi, bilo pa je tudi tako, da so pasulj na ta praznični dan kuhali tako v Mojstrani kot tudi na Dovjem.«
Če ste zamudili osmomarčevski pasulj spod Triglava: že jutri, na dan mučenikov, bo Gašper Zima pripravil podobno zgodbo. Takrat bo na jedilniku pečenica s kislim zeljem in matevžem (torej: fižolom in krompirjem). »To, da pripravimo podoben jedilnik tudi za dan mučenikov, je nov izum. Zakaj smo se tako odločili? Ja, zato, da je pošteno za obe fronti,« se nasmehne Gašper Zima, preden odhiti nazaj k pasulju in klobasam, zraven katerih je za posladek in da še za odtenek bolj očara domačin(k)e, napekel na desetine dehtečih buhtljev z marelično marmelado.
»Kdaj točno se je začelo, ne vem, verjetno okoli leta 1970. Takrat je Vuko Lešnjak, ki je bil zaposlen v karavli na Belci, živel pa je v Mojstrani, skupaj z Mlinarjevim Lojzom in Matevžem Lipovcem začel to tradicijo. Sprva so pasulj kuhali sredi vasi, pri trafiki. Postavili so kotel, pod njim zakurili na drva in pripravili pasulj. Pa so že takrat okoli hodili inšpektorji in tako so morali sčasoma spremeniti lokacijo – pomaknili so se pred bufet. Pa so nekaj časa kuhali tam in to je bilo za vse ženske in tudi za moške kar koristno početje,« se v spomin na stare čase nasmehne Janez Zima.
Stojimo pred domačijo Železn'k na robu Mojstrane. Mimo hodijo moški in tudi ženske, starejši in mlajši. Vsem je skupno eno: v rokah imajo večje posode, največkrat kar lonce. In vsi po vrsti so namenjeni v zgornji del domačije Železn'k, kjer je istoimenska gostilna. Tam je na 8. marec na litre pasulja zakuhal njen lastnik in sogovornikov sin Gašper Zima.
Takole nam še pripoveduje Zima starejši: »Spred bufeta se je tradicija kuhanja pasulja preselila v Hotel Triglav – nekako takrat se je skupini domačinov, ki so ga pripravljali, pridružil Janko Kemperle. Vse je ostalo isto, le da so ga kuhali v hotelu. Pozneje je tradicija za nekaj let zamrla, nato se je kuhanje osmomarčevskega pasulja nadaljevalo na Dovjem, potem je spet nastala praznina.«
Vse dokler ni, pred štirimi leti, okusnih prazničnih zgodb spod Triglava v roke vzela družina Zima. Besedo zdaj prevzame sin Gašper: »Še lani, tik preden se je vse spremenilo, smo pasulj kuhali in stregli sredi vasi, na Trgu olimpijcev. Letos smo se, zaradi znanih razmer, odločili, da tradicijo nadaljujemo na rahlo spremenjen način in ob upoštevanju vseh ukrepov.« Tokrat je razdeljevanje pasulja, na razdalji in z masko na obrazu, potekalo kar na terasi Gostilne Železn'k.
Tja je Gašper Zima, poleg razkužila in velike mize, postavil še velik kotel, iz katerega se je kadilo. »V pasulj je šlo 20 kilogramov fižola, 15 kilogramov čebule, trije kilogrami česna,« je med jutranjo konico razdeljevanja, to je okoli 10. ure, nanizal praznični kuhar, ki jedi v zadnjih mesecih sicer kuha za prevzem.
Vsak od domačinov, ki je včeraj prišel po zajemalko ali dve pasulja za domače in tudi za sosede, je spotoma nanizal še kakšno novost – bodisi o koroni bodisi o čem drugem, kar se je te dni zgodilo v Mojstrani in njeni okolici. Slišali smo tudi z nasmeški prežete nostalgične spomine: »Tako smo pa zadnjič na pasulj čakali v vojski.« Ali pa to retorično vprašanje ene od dam: »Kaj če bi takšno tradicijo uvedli enkrat vsak mesec?« In iskrivi komentar domačinke, ki ga je po stari navadi v teh krajih povedala kar v moškem spolu: »Danes ne bom kuhal, sicer pa vsak dan kaj sladkega pripravim, tudi tiramisu, torte in podobno. A danes ne bom!«
Takole pa je spomin na pohvale vredno navado povzel domačin Bogdan Janša, sicer kranjskogorski podžupan in eden tistih mojstranskih moških, ki so včeraj lastnoročno poskrbeli za tradicionalno kosilo: »Že odkar pomnim, je za osmi marec na jedilniku pasulj. To je tradicija, ki se prenaša z očeta na sina. Nekdaj se je kuhalo sredi vasi, bilo pa je tudi tako, da so pasulj na ta praznični dan kuhali tako v Mojstrani kot tudi na Dovjem.«
50let že, z nekaj prekinitvami, kuhajo pasulj.
Če ste zamudili osmomarčevski pasulj spod Triglava: že jutri, na dan mučenikov, bo Gašper Zima pripravil podobno zgodbo. Takrat bo na jedilniku pečenica s kislim zeljem in matevžem (torej: fižolom in krompirjem). »To, da pripravimo podoben jedilnik tudi za dan mučenikov, je nov izum. Zakaj smo se tako odločili? Ja, zato, da je pošteno za obe fronti,« se nasmehne Gašper Zima, preden odhiti nazaj k pasulju in klobasam, zraven katerih je za posladek in da še za odtenek bolj očara domačin(k)e, napekel na desetine dehtečih buhtljev z marelično marmelado.