Zgodba zadnjega kranjskega mlinarja Tomaža Novaka

Koliko časa je že v Prebačevem mlin, ne ve nihče. Verjetno že kakšnih 300 let – ko Save v tem delu še niso zajezili, je bil malo nižje, potem so ga prestavili višje v breg. Znano pa je, da naj bi bil četrta generacija, ki v naši družini opravlja to delo,« nam je ta teden pojasnil Tomaž Novak, edini kranjski mlinar. Žal je tudi zadnji, saj nima naslednikov, ki bi jih zanimal ta plemeniti poklic. Pravi, da bo delal samo še nekaj let, potem bo zaprl. Tisti, ki ga poznamo in obožujemo tako njegovo sveže mleto moko kot iskrive besede, s katerimi nas vsakokrat pospremi iz mlina, pa mu kar ne verjamemo. No, če povem bolj iskreno: kar nočemo mu verjeti.

Ko govori o preteklosti zadnjega kranjskega mlina, Tomaž Novak pobrska po bogatem družinskem arhivu. V njem je tudi članek, ki je bil v časopisu objavljen pred davnimi štirimi desetletji, v glasilu podjetja Žito – zanje je Novakov mlin mlel neverjetnih 300 ton rži na leto.

Sava je reka življenja

V njem lepo piše o Tomaževih starših, mlinarju Francu in ženi Mariji, da gre kar ponoviti besede Ivana Cimermana: »So znamenja, ki pričajo, da so si vsi rodovi Novakovih, poprej pa Žumerjevi, prizadevali, da je ostal mlin krepak, saj so ga mnogokrat obnavljali. Boj s Savo, ki ima lastnosti muhaste ženske in naraste dvakrat na leto šest metrov visoko ob mlinu, je nenehen. Voda je gospodarju Francetu potrebna kot nam kruh in kri. Zanj je Sava reka življenja, živeti mu pomaga, skregata se včasih, drug brez drugega pa ne bi mogla več živeti.«

Tomaž Novak, ki mu pri mletju zdaj pomaga elektrika, je od očeta pred tridesetimi leti prevzel obrt. Ko se spominja preteklosti, nostalgično pripomni: »Že od otroštva delam v mlinu.« Izučil se je za peka, tudi delal je v pekarni v Kranju, potem pa je opravil mojstrski izpit za mlinarja: »Takrat, to je bilo leta 1991, si moral imeti mojstrski izpit, če si hotel voditi mlin.«
Malo piker je njegov pogled, ko beseda nanese na državo in institucije, ki bi morale mlinarjem, kot je on, priskočiti na pomoč: »Ko je čas za subvencije kmetom, smo mlinarji velikokrat pozabljeni. Zdi se, kot da ni za mlinarje nikomur od odgovornih mar.«

Drugačno leto tudi v mlinu

A gremo raje k drugim temam – letos, tako se zdi, smo se zaradi znanih razmer vsi izurili v peki domačega kruha. Kako je to odsevalo v kranjskem mlinu? »Če bi bilo tako vsako leto, bi bil moj posel povsem drugačen,« povečanega zanimanja za sveže mleto moko, za katero vse zrnje zraste na okoliških njivah, ne skriva kranjski mlinar.

Je bilo pa tako, pravi: »Stare mame so doma pekle kruh, potem pa je napočilo obdobje, ko so ga ljudje zaradi služb, ki so jemale vse več časa, raje kupovali v trgovini.« No, zdaj, ko je priporočljivo, da se vsak dan ne hodi v trgovine, se vse več kruha speče doma, svoje pa dodajajo tudi droži, ta čudovita mešanica vode in moke, ki so na slovenskem v zadnjih nekaj letih doživele pravi razcvet. Tako je trenutno največ povpraševanja po krušni moki, Tomaž Novak pa velike papirnate žaklje sproti polni tudi z belo, koruzno, ajdovo in pirino. Vendar, pozor: ni nujno, da boste v mlinu našli vse naštete hkrati. Ko katere zmanjka, je treba pač počakati, da znova pride na vrsto za mletje.

Dobre in slabe plati

Pravi razcvet doživljajo lokalni izdelki in sveže mleta moka iz Prebačevega je točno takšna: »Vse zrnje je lokalno, veliko ga pridelajo kmetje tu v Prebačevem, vse preostalo pa se lahko dobi pet, največ deset kilometrov od tod. Edino proso je problem – tega tod ni več toliko kot v preteklosti.«


In moka, doda, je kajpak odvisna od kakovosti zrnja, kajti »še tako dober mlinar iz slabega zrnja ne bo naredil dobre moke. Nekdaj smo imeli na izbiro le štiri sorte pšenice, danes jih je denimo okoli 20.«

Še to: kakšen je mlinarski poklic? »V preteklosti, ko so mleli na vodo in so bili mlini v celoti leseni, je bilo zelo težaško delo. Danes, ko nam pomaga elektrika, je precej drugače. Je pa mlinarstvo kot vsak poklic – ima svoje dobre in slabe plati.«
Ena od dobrih je vsekakor stik s kupci. Pride kak dan, ko se pred mlinom kar vije kača ljudi. In vsak nosi svojo zgodbo. Pridejo tudi tisti, ki vedo, da se jim zaradi bolezni čas hitro izteka. »Tedaj znajo reči, da so zadnjič v mlinu. In ne motijo se,« se tistih, ki jih ni več med nami, ob koncu pogovora z žalostjo v očeh še spomni zadnji kranjski mlinar. ŠPELA ANKELE