POTICA VELIKANKA
Dobra volja in ljubezen, pa bo vedno uspela
Metka Slivnik je minuli teden na Ravnah sodelovala pri peki potice velikanke, zanjo so porabili 232 kilogramov orehov in 386 kilogramov moke.
Odpri galerijo
Bilo je kar 400 prostovoljcev, pekli pa so v Vrtcu Ravne, obeh osnovnih šolah, Koroškem domu starostnikov ter v gostilnah Lečnik in Delalut. Foto: Mojca Marot
Na Ravnah na Koroškem se je minuli teden vse vrtelo okrog – potice! O tem, da so jih drugo zraven druge naložili okoli 840 in da se s 370 metrov in še dvema centimetroma dolgo velikanko želijo vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov, smo že obširneje pisali, zdaj pa smo pokukali še v kuhinjo in na pogovor povabili Metko Slivnik, eno od domačink, ki je z vsem srcem sodelovala pri peki potice velikanke.
Sogovornica je ena od tistih prostovoljk, ki so se odzvale na pobudo Koroškega medgeneracijskega centra – tam so s potico, ki se je znašla pod žarometi, želeli simbolično povezati omenjeni center in grad Javornik, kjer se bo začela gradnja Centra starejših KO-RA. Za potico, kakršne še ni bilo, so porabili 232 kilogramov orehov, 386 kilogramov moke, 386 kock kvasa, približno 130 kilogramov sladkorja, 378 litrov mleka, 772 jajc, 43 kilogramov masla in 33 litrov ruma.
»Že odkar Koroški medgeneracijski center obstaja, to je nekako sedem let, sem vključena vanj. Doma sem z Raven, kuhanje in peka slaščic pa sta mi v veliko veselje,« je z nasmeškom na obrazu povedala Slivnikova, ki je po poklicu frizerka, a jo je življenje poneslo v druge vode in ni nikdar delala v frizerskem salonu.
O tem, kako je pomagala pri peki velikanke, je povedala: »V kuhinji centra smo štiri prostovoljke spekle 50 potic, preostale so spekli drugod – vsi smo imeli enak recept. Začele smo zgodaj zjutraj oziroma sredi noči, zadnje potice pa so bile v naši kuhinji gotove 16 ur pozneje.« Je bilo naporno toliko ur peči orehovo potico? »Sploh ne, imele smo se zelo lepo. Smo bile pa na koncu že tako avtomatizirane z gibi, da smo bile kot roboti. Živi roboti,« se nasmehne.
Kot je še povedala, rada speče tudi rozinovo s cimetom, lešnikovo in pehtranovo. Pa katero slano, denimo ocvirkovo? »Ne, te pa ne pripravim,« odgovori, rekoč, da je ta na Koroškem redka.
Ko so se pečice ohladile, je pomagala še pri pripravi kosila za goste. A čeprav je dneve (in noči) bolj kot ne preživljala v kuhinji, so do nje prišle pohvale tistih, ki so velikanko okusili: »Pohvalili so nas, še danes hvalijo, kako dobra je bila.«
Pa nam lahko zaupa, kaj je najpomembnejše pri pripravi? »Dobra volja – to je treba imeti najprej. Potem pa je pomembno, da izbereš zanesljiv recept in ga dobro prebereš. Pripraviti si je treba vse sestavine in biti natančen pri branju recepta. Potica bo zagotovo uspela. In ne pozabite – če bo narejena z ljubeznijo, bo vedno uspela,« pove Metka Slivnik o tem, kaj moramo upoštevati, ko se v domači kuhinji lotimo peke okusne stalnice vseh večjih slovenskih praznikov.
Kar 33 litrov ruma
Sogovornica je ena od tistih prostovoljk, ki so se odzvale na pobudo Koroškega medgeneracijskega centra – tam so s potico, ki se je znašla pod žarometi, želeli simbolično povezati omenjeni center in grad Javornik, kjer se bo začela gradnja Centra starejših KO-RA. Za potico, kakršne še ni bilo, so porabili 232 kilogramov orehov, 386 kilogramov moke, 386 kock kvasa, približno 130 kilogramov sladkorja, 378 litrov mleka, 772 jajc, 43 kilogramov masla in 33 litrov ruma.
V Sloveniji poznamo okoli 100 sladkih in slanih – ta na fotografiji je iz gorenske vasi Podbrezje in ima nadev iz suhih jabolk oziroma hrušk. Foto: Dejan Javornik
»Že odkar Koroški medgeneracijski center obstaja, to je nekako sedem let, sem vključena vanj. Doma sem z Raven, kuhanje in peka slaščic pa sta mi v veliko veselje,« je z nasmeškom na obrazu povedala Slivnikova, ki je po poklicu frizerka, a jo je življenje poneslo v druge vode in ni nikdar delala v frizerskem salonu.
O tem, kako je pomagala pri peki velikanke, je povedala: »V kuhinji centra smo štiri prostovoljke spekle 50 potic, preostale so spekli drugod – vsi smo imeli enak recept. Začele smo zgodaj zjutraj oziroma sredi noči, zadnje potice pa so bile v naši kuhinji gotove 16 ur pozneje.« Je bilo naporno toliko ur peči orehovo potico? »Sploh ne, imele smo se zelo lepo. Smo bile pa na koncu že tako avtomatizirane z gibi, da smo bile kot roboti. Živi roboti,« se nasmehne.
Treba je biti natančen
Kot je še povedala, rada speče tudi rozinovo s cimetom, lešnikovo in pehtranovo. Pa katero slano, denimo ocvirkovo? »Ne, te pa ne pripravim,« odgovori, rekoč, da je ta na Koroškem redka.
Slivnikova je pomagala z vsem srcem. FOTO: Darja Krevželj
Ko so se pečice ohladile, je pomagala še pri pripravi kosila za goste. A čeprav je dneve (in noči) bolj kot ne preživljala v kuhinji, so do nje prišle pohvale tistih, ki so velikanko okusili: »Pohvalili so nas, še danes hvalijo, kako dobra je bila.«
Dolga je bila 370 metrov in 2 centimetra!
Pa nam lahko zaupa, kaj je najpomembnejše pri pripravi? »Dobra volja – to je treba imeti najprej. Potem pa je pomembno, da izbereš zanesljiv recept in ga dobro prebereš. Pripraviti si je treba vse sestavine in biti natančen pri branju recepta. Potica bo zagotovo uspela. In ne pozabite – če bo narejena z ljubeznijo, bo vedno uspela,« pove Metka Slivnik o tem, kaj moramo upoštevati, ko se v domači kuhinji lotimo peke okusne stalnice vseh večjih slovenskih praznikov.
