Hrana gorenjske preteklosti: »18-krat kaša, pa je nedela«

Kaj s(m)o na Gorenjskem jedli v preteklosti? Tisto, kar so tu pridelali naši predniki, bi lahko preprosto povzeli. In kaj je bilo to? Tisto, kar je strnjeno na razstavi Gorenjskega muzeja z naslovom Kaša, žganci, zelje, ki bo v gradu Khislstein na ogled vse do konca leta.

Prehrano gorenjske preteklosti sta temeljito raziskali etnologinja Tatjana Dolžan Eržen in kustosinja za novejšo zgodovino Monika Rogelj, te dni pa je pod okriljem Gorenjskega muzeja izšla še publikacija, v kateri so opisane sestavine in jedi, ki zaznamujejo gorenjsko prehrano.

Takole so ob odprtju razstave zapisali v Gorenjskem muzeju: »Pred 20. stoletjem naši kmečki predniki skoraj niso imeli izbire: jedli so, kar so pridelali. V delovnem koledarju so si sledila opravila na polju, vrtu, v hlevu, na senožetih in planinah. Dan za dnem je bil na mizi močnik – sok, prosena kaša, tudi z moko – raševna, žganci s kislim zeljem ali repo, fižol ali skuta, črn kruh ali še pogosteje krompir v oblicah. Tudi sadje, hruševa voda in mleko so nasitili lačne. Meso in pecivo so uživali za praznike.« Vsakdanje jedi iz lokalnih živil so v preteklosti tod jedli vsi, tudi plemiči in meščani, ki pa so jedli bolj raznovrstno »zaradi premožnosti in kulinaričnega znanja«.

Nato so se v 20. stoletju, z zaposlitvijo zunaj doma in novimi izdelki, prehrambne navade spremenile: »Razlike med mestom in podeželjem so se brisale v opremi kuhinj pa tudi pri nakupih v trgovinah. Izdelki živilske industrije in živila iz uvoza so postali pomemben del vsakodnevnih obrokov. Delavci v tovarnah in šolarji so sprva malico nosili s seboj, z organizirano družbeno prehrano pa so imeli tople obroke zagotovljene.«

Kaj pa danes? Kot so zapisali v Gorenjskem muzeju, smo dandanes »Gorenjci še navezani na zemljo, zavedamo se pomena gorenjskih kmetij in samooskrbe z osnovnimi živili. Lokalni recepti, predstavljeni v knjižni in spletni obliki, nas povezujejo. Znanje kuhanja različnih starih jedi je zaželeno, kar dokazuje udeležba na tečajih in delavnicah. Stare kmečke jedi iz domačih sestavin imajo svoje prenovljeno mesto tudi v ponudbi gorenjskih gostiln. Odlično delo nekaterih so opazili tudi prestižni mednarodni gastronomski ocenjevalci.«

Tako je bilo: »18-krat kaša, pa je nedela.«

Tako so se najboljše gorenjske restavracije znašle tudi v Michelinovem vodniku in še prej v rumenem kulinaričnem vodniku Gault & Millau. In ne samo tam, tudi v muzeju, saj je del razstave namenjen tudi sodobni gorenjski kulinariki.