Usode in recepti življenja
Knjiga Le Vida – recepti življenja ni običajna kuharska knjiga, ampak preplet zgodb starostnikov, ki sem jih srečala na terenu z društvom Humanitarček. Ime je posvečeno gospe Vidi, po kateri se imenuje projekt, saj nam je ni uspelo rešiti. Za sistem je bila samo/le Vida. A za nas je bila veliko več. Analogija z la vita se je tako ponudila sama,« nam je o knjigi, ki je izšla (in bila tudi že prodana) v 15.000 izvodih, povedala zdravnica in humanitarka Ninna Kozorog, podpisana pod edinstven kuharski projekt, ki ima tudi dobrodelni predznak.
Kot je povedala za Okuse, je recepte zbirala zadnje desetletje, rdeča nit vseh v knjigi zbranih jedi pa je ta: »Gre za preproste, že pozabljene recepte, katerih skupna značilnost je, da so cenovno zelo ugodni.«
Tako je poleg recepta predstavljena še življenjska zgodba starostnika, ki ga je posredoval. Tistega za žonto, staro jed iz jetrc, je narekovala Olga, rojena na vse svete leta 1944. Šola ji ni šla preveč, začela je delati v tovarni in tam je spoznala moža: »Potem pa je prišla nesreča, v tovarni mi je zmečkalo in odrezalo štiri prste na roki.«
Natisnjena je bila v 15.000 izvodih.
Dolgo je bila v bolnišnici, ko je prišel čas za domov, je zaman čakala moža. Domov je pešačila sama: »Mož je prišel ponoči. Hudo pijan je bil. A je dišal še po enem parfumu ... nisem ugotovila, kakšnem. Zbrcal me je pred stanovanjem, ko sem ga vprašala, če me je pozabil priti iskat.« Olga, ki se je poslovila lani, je pripoved o svojem življenju končala z besedami: »Jaz se že dolgo ne smejim več. Pa ne zato, ker zaradi moževih rok nimam zob. Ampak ker se nimam za kaj ...«
