Vitomir Magajne: Desetletja sem preživel v vlogi žrtve, dolgo sem obsojal starše

Včasih zmotno mislimo, da nas trajno določa naša preteklost. V resnici pa se lahko tudi v odrasli dobi naučimo biti bolj podporni do sebe in posledično do drugih. Moj sogovornik je 57-letni Vitomir Magajne iz Petrovč, zaposlen je kot voznik minibusa in opravlja šolski prevoz za II. Osnovno šolo v Žalcu. Dnevno je v stiku z otroki s posebnimi potrebami, ki so ga pred devetimi leti toplo sprejeli medse.

Pri svojem delu je hitro opazil, da bi se moral naučiti vzpostavljanja boljših odnosov z ljudmi. Začutil je, da to potrebuje, zato je prebiral različne knjige za osebno rast in se začel izobraževati. Pravi, da je bil prej v odnosih neroden in zato nepriljubljen, tarča posmeha in žalitev. Ni zmogel ohranjati dolgotrajnih odnosov, tudi njegov zakon je bil kratkotrajen.

Zaradi težkih misli in občutkov se je že od prehoda iz osnovne šole v srednjo pogosto prenajedal in pred osmimi leti je tehtal kar 141 kilogramov. Dolga leta se je spopadal z občutki tesnobe in močnimi strahovi. Videl se je v zelo slabi luči. Danes razmišlja, da je k temu verjetno prispevalo odraščanje v družini, v kateri je bilo veliko grdih besed, prepirov in tepeža. Kakorkoli pa je v otroštvu bilo, zdaj do pokojnih staršev čuti spoštovanje in razume, da nista znala drugače. Vito ugotavlja, da se otroci in sodelavci v njegovi družbi dobro počutijo, in to je zanj dokaz velike notranje preobrazbe.

Ne pogovarjava se prvič, Vito, in veliko stvari ste mi zaupali. Pravite, da vaša primarna družina ni bila navzven izstopajoča, sta pa starša izhajala iz revnega okolja, in da se je med štirimi stenami dogajalo veliko neprijetnih stvari. Videti je, da imate močno željo po preobrazbi, da je kar nekaj notranjega dela že za vami, ob tem pa ste zelo učljivi.

Hvala vam. Kar nerodno mi je včasih, ko me kdo pohvali. Se pa res hitro učim, ampak to vem šele zadnja leta. Prej sem verjel, da sem bolj počasen in neroden. Že v osnovni šoli sem imel težave, ker z znanjem in obnašanjem nisem dosegal predpisanih standardov. Če bi učitelji vedeli, v kakšnih razmerah sem živel in da je bil strah del mojega vsakdanjika, bi me mogoče obravnavali drugače ... Preberite intervju TUKAJ, na Onaplus.si.