Na kmetiji ohranjajo tradicijo: zelje in kisla repa

Ta teden so na pivški občini kot del evropskega projekta Nature&Wildlife, ki poteka pod okriljem Interrega, pripravili spletni dogodek, ki se je zavrtel okoli kulinarike. V vlogi moderatorke je bila Marjana Grčman, novinarka turistične oddaje Na lepše, ki se je pogovarjala s štirimi sogovorniki: chefom Urošem Štefelinom (Vila Podvin, ena Michelinova zvezdica), Ano Lipušček Miklavčič (direktorico Mlekarne Planika), Matejo Hrvatin Kozlovič (njen je nagrajen turistični produkt Istrski zajtrk) in Janijem Frankom (turistična kmetija Pri Andrejevih, Narin blizu Pivke).

Slovenija je letos postala evropska gastronomska regija in kmalu bo Slovenska turistična organizacija predstavila novo oznako Slovenska zelena kuhinja, beseda pa je v Pivki tekla o razmerah v gostinstvu. V časih, kakršne imamo, je veriga med gostinci, lokalnimi dobavitelji, turizmom in potrošniki pretrgana, saj so številne restavracije zaprte od sredine oktobra, tiste, ki delujejo, pa so morale svoj urnik in način dela prilagoditi dostavi oziroma pripravi jedi za prevzem.
Vabilo na spletni dogodek nam je poslala Erika Kovačič, višja svetovalka za promocijo, turizem in splošne zadeve na občini Pivka, zato smo kar njo vprašali, kakšno je njeno najljubše lokalno kosilo, ki ga pripravi v teh karantenskih dneh. V sekundi je njeno misel poneslo do stare jedi, ki se je v kraju in okolici obdržala vse do danes: »Krompir v zjvnci. To pozimi pripravimo vsak teden, res uporaben recept, ki pa je drugod po Sloveniji morda manj znan.«

Domače in lokalno

In tako smo se po nekaj besed o kislem zelju odpravili do najbližje kmetije, kjer vsako zimo kisajo tudi repo. Tanja Križnar, starejša hčerka z Anžonove kmetije v Stražišču, to je v Kranju, pravi: »Pri nas že dolgo let kisamo zeleno, torej belo zelje in tudi repo. Letos je bilo slednje precej manj.« Kot pravi, kisajo na tradicionalni način: »Zelje očistimo, ga naribamo, v sodu solimo, potem pa obtežimo. Nato je treba samo še počakati, da fermentacija in čas naredita svoje.«

Tanja Križnar še dodaja, da je ta dejavnost že dolgo živa na njihovi kmetiji, zadnjih nekaj let pa je njen oče Martin dal še večji poudarek omenjenima dobrotama, ki ju v zimskih mesecih prodajajo na kmetiji. Še to: gospodar Anžonove kmetije je pred kakim letom ob domačijo postavil dva prodajna avtomata – v enem so sladice iz Slaščičarne Sladke sanje, ki jo najdemo v sosednji vasi, Zgornjih Bitnjah, v drugem pa so, poleg domačega mleka, ajdove in koruzne moke ter ajdove in prosene kaše, zbrani tudi fermentirani izdelki z Anžonove kmetije. V teh dneh, ko se zdi, da vedno bolj prisegamo na domačo in zimsko hrano, tako kislo zelje kot tudi kisla repa kaj hitro izgineta z avtomatiziranih prodajnih polic. Špela Ankele