Prodajalce na tržnici prešteješ na prste ene roke
Ko je Slovenska turistična organizacija na spletu objavila članek o naših tržnicah, so med drugim vabljivo zapisali: »Tržnice v Ljubljani, Mariboru, Celju, Izoli, Piranu, Kopru, Kranju in drugih mestih ter manjših krajih poleg nakupov svežih živil in druženja znancev omogočajo pristen stik z lokalnimi pridelovalci. Pridelke iz bližnje okolice prinašajo od ponedeljka do sobote. Kupujete jih lahko trajnostno – brez embalaže.«
In še: »Tržnice so s svojo ponudbo neločljivo povezane s kulinarično kulturo mest. To lahko okusite v mnogih zgodovinskih mestih Slovenije. Obnovljena tržnica je srce knežjega mesta Celje. Na tržnici za osrednjo cerkvijo v Kranju najdete pridelke alpske Slovenije. Tržnici v Kopru in Piranu ponujata dobrote mediteranske Slovenije.«
Kakšna pa je v Murski Soboti, ki tu sicer ni omenjena, bi pa morali biti tam potemtakem doma okusni izdelki iz Prekmurja? Obiskali smo jo minuli teden in se iz dela Slovenije, ki slovi po dobri hrani, odličnih domačih prehrambnih izdelkih in gostilnah, ki ustvarjajo zgodbe na lokalni in pristni hrani, vrnili z nič kaj spodbudno zgodbo.
Kajti v soboto dopoldne, ko bi moral tržnico praviloma objemati živahen vrvež, je bilo tam vse mirno. Edino v okoliških lokalih, ki so bili lepo zapolnjeni, je bilo srečati domačine, na stojnicah pa so redki prodajalci, ki bi jih lahko naštel na prste ene roke, bolj ali manj samevali.
Izdelke lahko kupujemo trajnostno – brez embalaže.
Ob opazki, da je prodajalcev res malo, je ena od branjevk pojasnila: »To je še veliko, med tednom nas je še manj.« Številu stojnic primerno borna je bila minuli konec tedna tudi ponudba: na eni mlečni izdelki, torej jogurti in sir, na drugi nekaj mesnin, pretežno ocvirkov. Najti je bilo tudi med, kako jajce, malo zelenjave in, v kotu, še zbirko domačih testenin. In to je bilo, v grobem, vse, če ne omenjamo dobro založene stojnice s pisanimi pomladanskimi rožami.
Smo pa le lučaj proč od nič kaj živahne osrednje tržnice, urejene pred skoraj četrt stoletja, ki po dostopnih podatkih obsega več kot 2000 kvadratnih metrov prodajnih površin, opazili še nekaj. Žalostno pokopališče stojnic, torej kup odslužene tržnične infrastrukture, ki tako ali drugače predstavlja ostanek nekih bržčas za tržnico bolj živahnih časov.
