Je vredno žrtvovati otroštvo zaradi športa
Redka so področja, na katerih smo Slovenci v svetovnem vrhu. Po športnih dosežkih (še zlasti na število prebivalcev, BDP) sodimo prav tja.
Še bolj kot v absolutni konkurenci v mladinskih in mlajših kategorijah. Še posebno se navdušujemo, ko že golobradi najstniki mešajo štrene najboljšim.
Nič drugače kot v športu ni s talenti na drugih področjih. Vse lepo in prav, saj vsi vemo, da na mladih svet stoji in naša prihodnost. Toda praksa kaže, da bi pri tem potrebovali več razuma in prave mere.
S pretiranim poveličevanjem mladih talentov v različnih šovih, nenehnim medijskim izpostavljanjem mladih zmagovalcev itd. nastaja ozračje, ki pretirano spodbuja starše, učitelje, trenerje, menedžerje k »žrtvovanju« otroka oziroma njegove mladosti za športni ali kak drug Olimp.
Starši svoje otroke že v predšolskem obdobju začnejo vključevati v številne dejavnosti: dvakrat na teden na francoščino ali španščino, dvakrat na likovno delavnico ali v glasbeno šolo, najmanj dvakrat na šport.
Prepričani so, da bodo le tako njihovi otroci razvili svoje potenciale in postali uspešni zdravniki, inženirji … ali vrhunski športniki.
Na podlagi zgodb in posameznih primerov elitnih športnikov (Serena Williams), ki so bili v tekmovalni šport vključeni zelo zgodaj v prepričanju, da je zgodnje vključevanje otrok v specializirane tekmovalne – špartanske – oblike športa nujno.
Zato danes otroci prihajajo v šport že zelo zgodaj. Straši iščejo najboljše trenerje in klube doma in v tujini, vlagajo ogromno denarja in časa, saj menijo, da je to najboljša naložba v otroka in da so to dolžni narediti za svojega otroka.
Pretiran optimizem oziroma naivno prepričanje, da bo prav njihov otrok postal novi Roglič, Messi ali Ilka Štuhec, poleg staršev zelo pogosto podžigajo še egoistični in storilnostno naravnani trenerji. A življenje kaže drugo sliko.
Zmagovalci v otroštvu praviloma ne postanejo vrhunski športniki
Če hočemo ali ne, dejstvo je, da so izjemni dosežki dosegljivi le zelo zelo redkim posameznikom. Po podatkih NCAA se je manj kot 0,03 odstotka košarkaric iz srednješolskih košarkarskih ekip uvrstilo v profesionalno ekipo. Prav tako tudi vemo, da zmagovalci v otroštvu praviloma ne postanejo vrhunski športniki.
Le tretjina najboljših mladih kolesarjev do 20 let nastopi v svoji karieri tudi na največjih članskih tekmovanjih, kot so svetovno prvenstvo (SP) in olimpijske igre (OI). Izmed slovenskih atletskih rekorderjev do 16 let (27 disciplin) se je le trem uspelo uvrstiti na SP ali OI.
Znanost kaže, da je povezanost športnega uspeha otrok in mladostnikov, mlajših od 15 let, z uspešnostjo v članski kategoriji negativna, kar pomeni, da bolj, ko so športniki uspešni v obdobju osnovnega šolanja, manjša je verjetnost, da bodo uspešni tudi po 20. letu.
Za prave zmagovalce je šport v otroštvu predvsem igra in zabava
Najboljši športniki začnejo trenirati in tekmovati v izbranem športu (se specializirajo) pri 13 do 15 letih (leto do dve pozneje kot manj uspešni športniki). Prej pa se ukvarjajo z več različnimi športi oziroma je zanje šport igra in zabava.
Da z začetkom usmerjanja v izbrani šport v poznih najstniških letih ni nič narobe oziroma da ni ovira (ampak prednost) za doseganje vrhunskih športnih dosežkov, najdemo v praksi številne potrditve, zlasti v individualnih športnih panogah.
Slovenski sprinterski rekorder in nekaj let najboljši beli sprinter na svetu Matic Osovnikar (10,14 s na 100 m) je vstopil v atletiko iz smučanja in triatlona šele pri 15 letih.
Yelena Isinbaeva, svetovna rekorderka v skoku s palico, ki je osvojila vse naslove in osvajala kolajne na vseh največjih svetovnih tekmovanjih v obdobju celega desetletja, je v atletiko (kot mnoge druge skakalke s palico) prestopila iz gimnastike šele pri 15 letih. Tudi naša olimpijka, nosilka srebrne olimpijske kolajne v Atlanti 1996, Brigita Bukovec, je v atletiko prestopila iz gimnastike.
Trdo treniranje že v otroštvu je lahko nevarno
»Nepismeni« športniki ne morejo biti vrhunski. Pogosto se srečam s športniki, ki imajo vrhunske ambicije, a so v svojih ambicijah pozabili na široko gibalno podkovanost.
Ne moremo pričakovati od nekoga vrhunskega dosežka, če niti stoje na rokah ali prevala ne zmore. Otrok ob enostranski in intenzivni ter v tekmovalni uspeh usmerjeni vadbi ni deležen širokih in pestrih gibalnih spodbud in izkušenj, ki jih prinaša raznovrstna športna vadba, s čimer sta osiromašena njegov gibalni in celostni razvoj in s tem onemogočena pot k športnemu Olimpu.
Nasilnost in duševne stiske
V storilnostno naravnanem športu še zlasti ob pretirano ambicioznih starših in trenerjih z neizživetimi pričakovanji, kjer se spodbuja tekmovalnost, se spodkopavajo psihološke potrebe mladih po uveljavitvi, primernosti in povezanosti ter postopno slabita samostojnost in samopodoba mladih v športu.
Pritiski na otroka so veliki, pojavljajo se psihično nasilje, manipulacije z mladimi športniki in drugi nemoralni postopki. To pri mladih športnikih zmanjšuje uživanje v športu in pogosto privede do izgorevanja ter neredko do popolnega opuščanja športa.
Pogosto je ogroženo tudi zdravje. Visoke tekmovalne ambicije trenerjev in staršev mladih športnikov niso vzrok le za vsebinsko in vzgojno pomanjkljivo vadbo, ampak je prezgodnja specializacija mladih zelo pogosto tudi vzrok za preveliko zahtevnost treninga, kar vodi k telesnemu in duševnemu preobremenjevanju in pogosto tudi k poškodbam in boleznim ter izgorelosti.
Med mladostniki v zgodnji puberteti so zaradi kombinacije hitrega telesnega razvoja in prevelike količine ter ozko specialializiranih treningov z veliko ponavljajočimi se gibi ali zaradi uporabe neprimernih vadbenih in tekmovalnih rekvizitov najpogostejše poškodbe gibalnega aparata, kot so vnetja in natrganine narastišča kite na kost (Osgood-Schlatterjeva bolezen, Severjeva bolezen, »teniški komolec« itd.).
Pretirana skrb za uravnavanje telesne teže pri mladem športniku pogosto pripelje do motenj hranjenja in poseganja po neprimernih prehranskih dodatkih. Razširjenost motenj hranjenja je pri mladih športnikih celo večja kakor med običajno mladino.
Pustimo otrokom otroštvo
Svet igre, gibanja in športa otroka se začne skupaj s starši – že od rojstva naprej. V predšolskem obdobju so starši najpomembnejši vir razvoja otrokove ljubezni do gibanja in so popolnoma odgovorni za njegov gibalni razvoj. Z vstopom v šolo (ali leto prej) pride čas za vključitev otroka v organizirane igralne gibalne/športne dejavnosti.
Starši prepoznajo v otroku interes, nadarjenost in ga podpirajo pri usmerjanju in vključevanju v različne športe oziroma raznovrstne športne dejavnosti, ki temeljijo na zanimivosti, igri, učenju in zabavi.
Raznovrstna športna vadba v zgodnjih obdobjih športnikovega razvoja je ustreznejša pot k vrhunskim športnim dosežkom v odraslosti kakor zahteven in neusmiljen dril od otroštva naprej.
Že v 18. stoletju je mislec Jean-Jacques Rousseau o vzgoji otrok zapisal: »Otrok ni miniatura odraslega človeka. Otroci gledajo, mislijo in čutijo na svoj način. Narava hoče, da so otroci prej, preden postanejo odrasli. Otrok se upira, če ne upoštevamo njegovih naravnih lastnosti in mu jemljemo veselje do otroštva.«
Otroci v zgodnjem osnovnošolskem obdobju zato ne smejo biti pod pritiskom treninga in tekmovanj, da morajo biti vključeni in sodelovati le v enem športu itd. Za resen trening in tekmovanja v izbranem športu je primeren poznejši čas – čas pubertete in zgodnje odraslosti. O svoji športni poti in razvoju talenta naj se odloča mladostnik sam.
