Kako ustvarjamo negativen stres in si zmanjšujemo kakovost življenja
Današnji zapis zahteva malo uvoda. V običajnih časih bi bili takšni stavki verjetno razumljeni drugače, tokrat, upam, je trenutek tak, da bodo morda sedli, kot morajo.
Na kratko. Pred letom dni sem zaradi popolnega sesutja sistema najprej obležal doma, skoraj nepokreten, potem so me za silo pokrpali s protibolečinskimi terapijami, in ko sem bil sposoben najprej sesti v invalidski voziček, potem pa sem začel plesati na berglah, sem končal pri vrhunskemu strokovnjaku za telesno pripravo in za rehabilitacijo Janiju Grilu, v njegovem studiu, z željo, da bi nekoč spet normalno hodil.
K njemu me je napotila dr. Nada Kozjek. Jani je tisti, ki je spravil na noge Ilko Štuhec in še mnoge vrhunske športnike. Redka in neprecenljiva lastnost je, da je sposoben pogledati in razumeti tudi netelesno plat človeka.
Stal sem na proprioceptični elektronski plošči, s senzorji na prsih, zrl v računalniški zaslon, da bi s telesom sledil navpični liniji na njem, in poskušal stati na eni nogi. Padel sem, takoj, noga je bila bolj ali manj mrtva.
Jani je dejal, da je resno. Potem je nekoga poklical in mu dejal, da ima prijatelja, s katerim sam ne more nič narediti. Da mu – mi – lahko pomaga on. Aleš Ernst in njegove vaje AEQ.
Govoril sem z Alešem in najprej me je vprašal, kaj bom storil v življenju. Moj iskreni odgovor, da bom namesto treh opravljal eno službo, je bila edina moja vstopnica do njega.
Naučil oziroma učil me je zavedanja telesa, potem je prišlo na vrsto še veliko »od zadaj«. Ne vse zelo prijetno, če se razumemo.
Sledenje metodi AEQ me je v enem letu z invalidskega vozička pripeljalo do tega, da sem pred dvema tednoma, dan pred 60. rojstnim dnem, izpolnil svojo veliko željo in odboksal dve rundi lahkega sparinga s stokilskim prijateljem, mojim trenerjem. Če kdo ne bi verjel – to burlesko imam posneto, hči je snemala. Obupno je videti, a zame je bila rapsodija v ringu.
Aleš, ki je spotoma spremljal in videl razvoj moje boksarske žalosti v malo manjše žalosti in me ves čas opozarjal, da so noge videti, kot da niso moje, je dejal, da je zdaj vse skupaj veliko bolj povezano. Čeprav levo nogo slabo čutim, v desnem gležnju nimam več hrustanca in premorem štiri hernije.
Pa sem si naredil rojstnodnevno darilo in odšantal dve skrajšani rundi. In še to: ko sem shodil in prvič prišel v telovadnico na solo uro boksa, po letu dni, me je trener vprašal, koliko sem delal doma, ker imam veliko bolj izrazite gibe kot prej.
Nič nisem delal doma, razen vaj AEQ, ko se naučiš, kako telo deluje. Poleg tega sem se spravil na kolo, v hitro hojo, na alpske in tekaške smuči. Ni, kot je bilo, je pa ... In to je neprecenljivo.
Aleš Ernst je ustanovitelj metode in dihanja AEQ ter inštruktor metode Oxygen Advantage. Metoda in dihanje AEQ se ukvarjata z odpravo vzrokov kroničnih bolečin in kroničnih bolezni, ki nastanejo kot posledica permanentno povišanega tonusa mišic in sprememb drže in gibanja osebe. Ta stanja močno vplivajo tudi na dihalne procese, ki so še posebej dovzetni na vplive telesnega ali čustvenega stresa.
Pri delu s strankami je opazil neposredno povezanost med kronično zakrčenostjo in nepravilnim dihanjem ter nepravilnim delovanjem imunskega sistema, to pa je v okoliščinah, v katerih se nahajamo, zelo nevarno.
No, to je bil uvod. Ostalo je na našo prošnjo za bralce naše spletne strani napisal Aleš, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.
O povezanosti kroničnih bolezni in vnetij z nepravilnim delovanjem avtonomnega živčnega sistema
Za primerno delovanje imunskega sistema bo vedno bolj pomembno poznavanje stanja, v katerem se nahajamo, ter poznavanje pristopa in metode, ki lahko kronično aktiviranost določenega stanja razloži, omogoči njegovo zaznavanje in postopno spremembo v pravilno.
Pomembno je, da znamo prepoznati, v kakšnem načinu delovanja (simpatični ali parasimpatični) je naš avtonomni živčni sistem (v nadaljevanju AŽS), in da smo sposobni čutiti in oceniti, ali je trenutni način delovanja primeren v trenutni situaciji. Največjo škodo nam povzroča ravno nepravilno delovanje AŽS, ko je to neusklajeno s trenutno situacijo, mi pa se tega ne zavedamo.
Če je naš sistem primerno razvit, je simpatični način aktiven le, ko smo budni, razburjeni zaradi nevarnosti ali ko se ukvarjamo s telesno dejavnostjo zunaj cone udobja in lahkotnosti.
- Pripravi nas, da bolje zaznamo, spoznamo in preživimo nevarnosti in grožnje.
- Premika kri iz prebavnega sistema v skeletne mišice, kar nam omogoča hitrejše gibanje. Pri dolgotrajni kronični aktivaciji pa privede do trajno povišanega nenadzorovanega mišičnega tonusa in težav pri delovanju prebavil.
- Stisne kapilare na površini telesa in preusmeri kri stran od kože (ki se spremeni v bledo in hladno), da se pripravi na potencialne poškodbe. Pri dolgotrajni aktivaciji pa privede do težav z regulacijo telesne temperature.
- Širjenje zenic, večanje očesnih vek in fokusa čutil. Pri dolgotrajni aktivaciji pa privede do preobčutljivosti čutil in nepravilnega zaznavanja (težave z vidom, sluhom, okusom, vohom).
- Simpatični živčni sistem začne delovati ob močnem čustvenem vzburjenju: strah, jeza, navdušenje, zaljubljenost ali pa ko moramo močna čustva zadržati v sebi ...
- V telesu povzroči spremembe, ki izboljšajo ustvarjanje energije in možnost njene porabe. Pri dolgotrajni aktivaciji pa privede do kronične utrujenosti.
Pri aktivaciji simpatičnega načina pride do povečane aktivnosti imunskega sistema za boljšo zaščito pred infekcijami ran in poškodb.
Ob predolgi aktivaciji se delovanje imunskega sistema zmanjša in izgubi natančnost delovanja, kar dolgoročno vodi v povečano verjetnost nastanka avtoimunih bolezni ter alergij. To je še posebej pomembno v času pandemije korone, ki še poveča pretirano reakcijo imunskega sistema, ki ubija bolnika.
Pri dolgo aktiviranem simpatičnem načinu delovanja AŽS sistem preide v simpatično dominantnost. Daljša obdobja kroničnega stresa, za katerega pa še imamo dovolj življenjske energije, da ne preidemo v deregulirano zamrznjeno stanje AŽS ali pa parasimpatično dominacijo kot zaključno fazo delovanja sistema, vodijo v simpatično dominacijo.
Ta je najpogosteje prisotna pri ambicioznih osebah, športnikih in ljudeh, ki živijo tako, da nimajo časa. V tem stanju napete mišice stisnejo krvne žile, ki se odebelijo in tako zožijo notranji premer in zmanjšajo možnost pretoka krvi.
Velike količine krvi tako tečejo skozi preozek žilni sitem, kar posledično privede do višanja krvnega tlaka (po nekaterih mnenjih je to lahko glavni faktor tveganja za komplikacije pri okužbi s covidom-19).
To se zgodi tudi, ko za to ni nekega neposrednega stresa – bil pa je v preteklosti. Potlačitev apetita je v tem stanju precej pogosta in vsi ste verjetno že doživeli, kako ste pozabili jesti, ko ste delali na zahtevnem stresnem projektu. Izguba libida in težave z erekcijo ter vzburjenjem so tudi znaki simpatične dominance.
Daljše obdobje takega stanja privede do nižanja testosterona in nižanja ravni estrogena, kar negativno vpliva na delovanje življenjskih sistemov, saj pravilne ravni obeh hormonov omogočajo primerno antioksidacijsko delovanje in zmanjšujejo možnost bolezni krvno-žilnega sistema in arterioskleroze.
Zaradi obilja hrane se pojavi tudi na videz neskončna oskrba z glukozo, ki je posledica stalno povišanega kortizola. Iz tega se razvije trebušasta oblika telesa in prevelike količine maščobe na trebuhu pri moških ter zadnjici in stegnih pri ženskah. Te osebe imajo zaradi preveč mobilizirane energije močno, skoraj odvisno potrebo po kardio-športu in kurjenju kalorij.
Parasimpatični način nam pomaga počivati, upočasni in izklopi naš simpatični sistem. Pomaga, da se sprostimo, reorganiziramo in zdravimo potem, ko stres ali grožnja mineta.
- Sprosti napetost mišic.
- Zniža srčni utrip in krvni tlak.
- Obnovi prebavo.
- Upočasni dihanje ter ga naredi globljega.
- Vrne kri periferiji in v kožo (kar naredi kožo toplo in vrne barvo).
- Dovoli imunskemu sistemu, da ponovno pravilno funkcionira.
- Izloča telesne tekočine.
Divje živali in ljudje z malo kronične zakrčenosti dovolijo parasimpatičnemu načinu, da izpolni svojo funkcijo in tako pripravi sistem na naslednjo grožnjo ter kar najboljšo možnost preživetja.
Ljudje smo opremljeni z enako biološko opcijo ponovnega zagona, ampak zaradi naglice zelo redko pustimo, da se postopek konča. Ker parasimpatičnega načina delovanja v modernem svetu, kjer je glavna sposobnost učinkovito upravljanje s časom, ne potrebujemo več, nas počasi začne motiti in ustavljati.
Sčasoma izgubimo potrebo in željo po pravem počitku predvsem zaradi primanjkovanja telesne zavesti in razumevanja delovanja AŽS ter prepričanja, da na njegovo delovanje zavestno ne moremo vplivati.
Sodobni človek se parasimpatičnega načina celo izogiba ali ga izključi, tako da ga ignorira. Tako je ključni del cikla regeneracije (Simpatični v Parasimpatični v Homeostaza = max. pripravljenost za preživetje) nedokončan, nakar telo vse pogosteje in dlje ostane v stanju kronično pretirane vzburjenosti v simpatičnem načinu.
Sodoben način življenja in obilo razpoložljive energije povečujeta aktivnost simpatičnega ter skrajšujeta čas aktivnosti in jakost delovanja parasimpatičnega načina.
S takšnim načinom življenja, ki ga omogoča in zahteva moderni svet, močno negativno vplivamo na svoje počutje. Ustvarjamo negativen stres in si občutno zmanjšujemo kvaliteto življenja. Zato nas je tudi nenadna in močna ustavitev življenja zaradi pandemije tako stresla in spravila v paniko.
V določenih državah pa mora oblast z represivnimi ukrepi dopovedovati ljudem, kar je zanje dobro. Delno je tako tudi zaradi kronično aktiviranega simpatičnega stanja, ki osebo v karanteni vodi v stanje anksioznosti in neracionalnega vedenja.
Ogromna izbira možnosti napredka in obilo energije nagrajuje osebe z močno aktiviranim simpatikusom, saj so nekaj časa zaradi njega učinkovitejši, drznejši, uspešnejši in oboževani.
Posledično utrujenost nam sodobna tehnologija in medicina pomagata premagovati čedalje uspešneje, ne da bi AŽS prešel v parasimpatični način delovanja.
Izgubljamo občutek za sedanjost in smo vse bolj napeti ter pod pritiskom pomanjkanja časa. Ravno zaradi izgube sposobnosti in zavedanja pomena daljšanja mišic so te pod vse večjim tonusom, kar posledično vodi v bolj in bolj aktiviran simpatični način in vse redkeje aktiviran parasimpatični način.
Prvi vodi v kontrakcijo, drugi v ekspanzijo, prvega običajno občutimo neprijetno, drugega pa prijetno in pomirjujoče.
Dereguliran avtonomni živčni sistem (travmatičen šok/zamrznitev)
Pri dolgotrajni in močni aktivaciji simpatičnega načina, ki je možna samo ob obilju hrane in energije ter močni zakrčenosti in izgubi vpliva telesa na zavest, se sočasno aktivira parasimpatični način.
Ta reakcija AŽS ima funkcijo zasilnega zavornega mehanizma, ki drastično upočasni vse telesne procese in se ne sme enačiti z naravno aktivacijo parasimatičnosti kot nasprotja sipmatičnega stanja.
Vodi v zamrznitev, utrujenost, depresijo, pomanjkanje motivacije in povzroči nastanek kompleksnih sindromov, kot so kronična utrujenost, fibromiaglija široko razširjena, kronična bolečina v mišicah in v mehkemu tkivu v telesu, motnje prebavno presnovnega sistema ...
Dereguliran AŽS je podoben avtu, ki ga vozimo z zavoro in do konca aktiviranim plinom. Značilno za dereguliran AŽS je, da njegove funkcije več ne sledijo normalnim vzorcem, temveč delujejo nepričakovano in neobičajno.
Živčni sistem se takrat odziva brez kreativnosti in deluje po poprej naučenih vzorcih, čeprav niso najboljša izbira za dano situacijo. Taki odzivi so značilni pri stanjih panike in groze in vodijo v travmatičen šok in zamrznitev.
Deregulirani AŽS je v današnjem času izjemno pogost in je glavni razlog za vrsto težav in bolezni. Med temi so: nespečnost, apnea (motnja dihanja med spanjem), aritmije, pretirana občutljivost na temperaturne spremembe, popačen občutek za vnos tekočine in hrane, vse vrste alergij, kemične in nekemične odvisnosti, nezmožnost usmerjanja pozornosti, demenca in vrsta avtoimunih bolezni.
Ker travmatičen šok najbolj vpliva na mišice okoli medenice, je med glavnimi vzroki za vrsto težav, povezanih s prenapetimi mišicami, v tem delu telesa. Med temi so impotenca, inkontinenca, ankilizirajoči spondilitis (kronična revmatična bolezen, za katero je značilna prizadetost hrbtenice), kronične bolečine v medenici, težave z zanositvijo in nosečnostjo ter večja verjetnost za kompliciran porod.
Splošno poslabšanje kvalitete življenja, ki nastopi z deregulacijo AŽŠ, pa vodi v depresijo, sindrom kronične utrujenosti, izgubo kreativnosti in anksioznost (tesnoba, neprijetno, strahu podobno čustveno stanje).
Glede na močan negativen vpliv dereguliranega AŽS je pomembno vedeti, kako ga prepoznamo pri sebi ali drugih.
Fizični znaki
Odziv telesa na travmatični šok vodi v stiskanje krvnih žil, zato da bomo manj krvaveli pri telesnih ranah, prav tako manj krvi pride v možgane. Nadledvična žleza sprošča kortizol, kar nam da večje količine glukoze, potrebne za boj ali beg.
Vagusni živec, ki poteka neposredno iz možganov do velike večine notranjih organov in nam daje občutek umirjenosti in varnosti, se umakne in izključi svojo pomirjujočo aktivnost.
Posledično se bitje srca pospeši in raven krvnega tlaka dvigne. Prav tako lahko izgubimo zavest ali pa izgubimo nadzor nad mehurjem.
Veja vagusa prav tako onesposobi delovanje obraznih mišic, kar vodi v pogoste napačne interpretacije izraza na obrazu. V stanju travmatičnega šoka tako pogosto ocenimo izraz na obrazu oseb okoli sebe kot nasilen in nevaren.
Prav tako lahko zamrznemo, ne moremo zbežati ali pa se boriti. Roke in noge postanejo hladnejše, kar naredi gibanje težje in bolj neučinkovito ter trdo.
Psihični znaki
Kot bi lahko pričakovali, so čustveni odzivi osebe v travmatskem šoku polni strahu in zaskrbljenosti. Tudi sramote, če jih je strah neuspeha pred drugimi ljudmi.
Ljudje z veliko predhodnimi izkušnjami in navado travmatičnega šoka po navadi trpijo zaradi predhodne zaskrbljenosti; predstavljajo si slab potek in posledice za dogodek, ki se sploh še ni zgodil.
Čutijo visoke ravni groženj – ne le po tem, ko so opravili neko delo, temveč že preden so se dela sploh lotili.
Te osebe postanejo boječe in zaskrbljene, verjamejo govoricam. Nanje močno vpliva informacijski vakuum. Pričakujejo slab izid, in čutijo močno predvidevanje neuspeha in sramote.
Predhodna zaskrbljenost pa vodi v močan, toksičen in kronični stres, ki je eden izmed najškodljivejših stanj za zdravje človeka.
Glede na to, da AŽS domuje v limbičnem delu živčnega sistema, je treba vedeti, da korteks in limbični del možganov ustvarjata skoraj identični medsebojni odnos, kot je odnos med simpatičnim in parasimpatičnim načinom delovanja AŽS.
Primerjava odnosa med zavestnim delom uma in limbičnim delom možganov, ki vam bo pomagal bolje razumeti delovanje celote:
Zamislite si vodnika slona, kako jezdi na slonu. Vodnik slona predstavlja zavestni del uma, slon pa predstavlja limbični del živčnega sistema. Med dolgim pohodom slon ubogljivo sledi vsem ukazom, ki jih daje vodnik, ki tako ukazuje slonu, kdaj naj hodi, kdaj naj teče, kdaj zavije in kdaj naj se ustavi.
Na prvi pogled deluje, kot da ima vodnik popoln nadzor nad slonom. Dejansko je to samo navidezno in vodnik ima nadzor nad slonom samo zato, ker mu slon to dopušča. Če se slon nečesa prestraši in spontano reagira, boste priča njegovi neukrotljivosti in paniki ter nemoči vodnika, da kakor koli vpliva na slonove reakcije. In tako stanje traja, dokler slon ne ugotovi, da je zunaj nevarnosti.
Čeprav je naša zavest racionalna, ni kos našim primitivnim potrebam in preživetvenim nagonom. Sploh v primeru, ko zaradi zahtev in možnosti sodobnega življenja pride do močne ločenosti med zavestjo in umom in nerealnih odločitev, nezrelega obnašanja in nižanja prilagodljivosti.
Skozi učenje metode AEQ in izboljšanje sposobnosti daljšanja mišic boste spoznali, da je mogoče vplivati na delovanje AŽS in da lahko vplivate in povečate delež aktivnega parasimpatičnega načina delovanja AŽS.
Za izboljšanje stanja je bistveno zmanjšati aktiviranost simpatičnega načina delovanja sploh, če je ta aktiviran dlje časa zaradi čustvenih travm v preteklosti.
Takšno stanje ustvarja močan pritisk v trebušni votlini zaradi potlačenih čustev, kar zaradi akcije/reakcije povzroči aktivacijo telesnega oklepa, da to potlačitev omogoča in obvladuje. Oboje pa vodi v aktivacijo simpatičnega načina in zamrznitev centra v travmatičnem šoku, z vsemi problemi, ki jih ta prinaša.
Pravilno in pozorno izvedene vaje AEQ zmanjšajo delež napetih mišic in njihov tonus, kar je osnovni pogoj za postopno odpravo nepotrebno aktiviranega simpatičnega načina delovanja AŽS.
Skozi vaje se učimo usmerjati misli in pozornost in tako skozi dinamično meditacijo povečevati aktivnost vagusa ter omogočiti umiritev in postopno normalizacijo delovanja AŽS.
Povečamo občutek za trenutno stanje in sposobnost, da ga z besedami opišemo. Tako lahko zavestno bolje določimo vzroke za takšno stanje, lažje najdemo kreativne rešitve izhoda in potrebnih sprememb, ki nam omogočijo regulacijo delovanja AŽS in dvig kakovosti življenja.
