Nos je multipraktik, vendar ga premalo uporabljamo
Športniki, ki so se namenili premagati konkurente ali se s športom ukvarjajo, da zadovoljijo željo po ugledu ali umirijo notranje napetosti, bodo naredili vse potrebno za zmago. Spreminjali se bodo z napornejšimi treningi, katerih posledice so neprijetni ali boleči telesni občutki.
Ravnovesje med vadbo in treningom se bo porušilo in dvigovanje napora ne bo usklajeno z dvigom učinkovitosti gibanja. Zaradi prepričanja, da je bolečina potrditev zadostnega truda in odločenosti, ta za športnika ne predstavlja opozorila na neprimernost pristopa, pač pa potrdilo, da je na pravi poti.
Ko se ozre po drugih, vidi, da delujejo na enak način in da je to normalno, zato pristopa ne spremeni. Posledice v obliki kroničnih bolečin, obrab in ponavljajočih se poškodb dojema kot sestaven del športa - kljub temu, da naj bi šport bil zdrav duh v zdravem telesu.
To sprejema samo načelno, saj je potreba super ega, da doseže nemogoče in s tem dokaže, da zmore, prevelika, in vpliv telesa na um premajhen.
Vloge telesne zavesti
Športniki AEQ dihanje vedno pogosteje uporabljajo za izboljšanje sposobnosti in dvig zavestnosti ter notranje povezanosti. Ko uravnotežijo vadbo in trening in počitek, so dovolj osredotočeni, da se bodo mnogim neprijetnostim izognili. In verjetneje uspeli doseči želen rezultat ali cilj.
Za primeren razvoj je dihanje zelo pomembno. Primerno razumevanje fizioloških in kemičnih procesov, ki jih omogoča dihanje, je enako pomembno kot poznavanje primerne prehrane ali pa tehnike in pravil športa, ki ga želimo bolje obvladovati.
Dihanje je gibanje in zato njegovo kvaliteto in primernost določa usklajenost sprememb mišičnih tonusov primarnih in sekundarnih dihalnih mišic in zmožnost zavedanja trenutnega načina dihanja in usklajenost pretoka zraka skozi dihalni sistem z trenutnim gibalnim naporom.
Tako športnik za dosego boljših rezultatov z manj nepotrebnega pretiravanja in brez bolečine, kot stalne spremljevalke postaja vedno bolj zmožen upravljati dihanje in delovati celostno. Z dihanjem se lahko primerno pripravi na dvig obremenitve, odgovornosti ali pa se hitreje umiri po končanem naporu in se tako bolje pripravi na naslednjega.
Večanje vloge telesne zavesti je bistvo pristopa, ki posledično odpravlja nepotrebne in preživete pogoje in preživetvene odzive, omogoča spremembo pristopa in pogostejše sproščeno gibanje tudi pod obremenitvami.
Občutki nelagodja, bolečine in ugodja definirajo odnose med obremenitvami, potrebnimi za dosego želenega cilja, telesnimi zmogljivostmi in gibalno inteligenco/znanjem/organsko organiziranostjo.
Trije načini - kateri je vaš?
Če je telesna obremenitev nad zmogljivostmi in gibalno inteligenco, se nered povečuje in čutimo čedalje močnejšo bolečino, ki opozarja na čedalje močnejšo in škodljivo entropijo. Če trmasto vztrajamo pri premagovanju samih sebe in prebijanju mej, nered vodi v poškodbe in obrabe. Pri takšni jakosti obremenitve vedno dihamo skozi usta.
Če je telesna obremenitev manjša od naših zmožnosti, a nad gibalno inteligenco/znanjem/organsko organiziranostjo, občutimo trud, čutimo nelagodje in utrujenost, ta občutek opišemo, kot »zmoremo«. Dihanje je mešano (sploh če se zavedamo pomena dihanja skozi nos), vdih je skozi usta izdih skozi nos, ali pa se moramo dobro nadzorovati, da ohranimo polno nosno dihanje.
Če je telesna obremenitev znotraj naših zmožnosti oziroma je zahtevnost manjša kot naša trenutna gibalna inteligenca/ znanje/ organska organiziranost, gibanje občutimo kot prijetno, lahkotno, igrivo. Občutek opišemo kot »znamo«. Občutimo obvladovanje dogajanja, mojstrstvo in užitek. Dihamo brez težav, skozi nos.
Če hočemo doseči vrhunske rezultate, moramo povečevati gibalno inteligenco, znanje in organsko organiziranost, preplet vseh treh nam pomaga dvigniti zmogljivosti. Šele nato sledi dvig obremenitev.
Gibalno inteligenco dvignemo s AEQ vajami in vestnim, zavestnim pristopom k vadbi, delu in gibanju, seveda, ko je to možno. Do skrajnih zmogljivosti gremo na testiranju, tekmovanju ali v okoliščinah, kjer gre za preživetje. Ta sistem omogoča doseganje mojstrstva na izbranih področjih in bližanje svojim najvišjim genetsko pogojenim sposobnostim.
Ta pristop zahteva bistveno več časa, znanja in razuma kot pristop skozi trud in bolečino, ki sicer omogoča hiter napredek, a z zelo omejenim in čedalje težje dosegljivim vrhom.
Podobno kot, če bi se učili voziti avto samo v prvi prestavi. Sistem velja na vseh področjih življenja. Čustvih, medsebojnih odnosih, poslovanju podjetij, materialnem stanju, šolanju in drugje. Ob analizi rezultatov, občutkov ter počutja lahko vidimo, kje smo, na kakšen način pristopamo k izpolnjevanju želja in dolžnosti ter korigiramo potrebno za boljšo učinkovitost.
Podobno kot, če bi se učili voziti avto samo v prvi prestavi. Sistem velja na vseh področjih življenja. FOTO: Shutterstock
Nos je multipraktik
Nos opravlja vsaj 30 funkcij, od katerih so prav vse pomembne in dopolnjujejo vlogo pljuč, srca in drugih organov, navaja dr. Maurice Cottle, ustanovitelj Ameriškega rinološkega društva. Nosna votlina igra osrednjo vlogo v fiziologiji dihanja. Spodbuja filtracijo, ogrevanje in vlaženje vdihanega zraka. To omogoči, da ima zrak, ko pride v pljuča, ustrezno temperaturo in zato zadostno preskrbo telesa s kisikom.
Dihanje skozi nos v budnem stanju predstavlja v primerjavi dihanja skozi usta približno polovico več upora za tok zraka. Posledica je za petino višji vnos kisika zaradi višje vrednosti CO2 v krvi. Dihanje skozi nos ogreje in navlaži zrak ter preprečuje izsušitev sluznice, odstrani znatno količino patogenov in dvigne koncentracijo dušikovega oksida v pljučih in krvi.
Pri vadbi, manj napornih vajah in drugih običajnih aktivnostih raje dihajte skozi nos. Primerno razmerje pri vzdržljivostnih športih je 80 odstotkov gibanja z zaprtimi usti in redno delo na večanju dihalne prekinitve. Dihalna prekinitev je čas, ki preteče med končanim izdihom in prvo občuteno potrebo po novem vdihu.
Do 20 odstotkov pa izvajate intervalne treninge visoke intenzivnosti ob dihanju skozi usta. Te izvajate samo takrat, ko se počutite močne, ko dobro čutite telo in si takih treningov želite.
To razmerje je odvisno tudi od psihofizičnega stanja športnika, športa, s katerim se ukvarja, in letnega časa.
Med tekmovanjem ob primerni pripravljenosti večino časa ni nobene potrebe po globokih vdihih, prav tako ne po namernem zadrževanju teh. Če pogosto dihamo nepravilno, nam to jasno kaže, da naša pripravljenost ni primerna za zahtevnost tekmovanja ali nasprotnikov, in takrat je verjetnost poškodbe občutno višja.
Pomembno je ohranjati sproščen občutek v telesu in dihati glede na potrebo. Če to ni mogoče, mora urejevanje dihanja imeti prednost.
Tekmovanje ni čas, da bi se športnik osredotočal na to, kako dobro ali kako slabo diha, temveč bi moral biti popolnoma osredotočen na tekmovanje. Zato je urjenje dihanja potrebno vsakodnevno, ključna pri tem je nižja povprečna mišična zakrčenost, ki omogoča višjo dihalno prekinitev.
Ljubiteljski športniki, ki ne sodelujejo na tekmovanjih in ne izvajajo težjih vaj, imajo lažjo nalogo pri splošnemu vzdrževanju dihanja skozi nos, čeprav običajno dihajo najslabše, predvsem zato, ker se s športom ukvarjajo, da bi iz sebe odstranili nervozo in napetost.
Dobri nameni, a slab odnos do telesa
Če se s športom ukvarjamo, da bi iz sebe odstranili nervozo in napetost, je to zelo slab in dolgoročno škodljiv razlog za šport, saj ne vodi v dvig učinkovitosti, pač pa v sovražen odnos do telesa, kjer občutimo tisto, česar se želimo znebiti.
Analiza motivov in dosedanjih vplivov športa na fizično in psihično počutje omogoča spoznanja o potrebi vpeljave sprememb, ki bodo omogočile neškodljiv napredek in zadovoljstvo.
Vsakdo se raje pelje s šoferjem, ki zna prestavljati, ki prej in varneje pride na cilj; možnost nesreče je veliko manjša in tudi pot proti cilju nam bo ostala v lepšem spominu, kot pa če bi se vozili z nekom, ki mu vožnja dela težave.
***
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje
