Paradoks debelosti: manj užitka v hrani vodi v več prenajedanja
Čeprav se zdi protislovno, številni ljudje z debelostjo ne uživajo v mastni in kalorično bogati hrani.
Nova študija, objavljena v znanstveni reviji Nature, razkriva, da zmanjšano delovanje določenega nevropeptida v možganih vodi v izgubo zadovoljstva ob prehranjevanju, kar lahko prispeva k nadaljevanju nezdravih prehranskih navad.
Raziskava je pokazala, da imajo osebe s prekomerno težo pogosto nižje ravni nevrotensina, molekule, ki deluje kot prenašalec signalov v živčnem sistemu in je tesno povezana z dopaminskim sistemom nagrajevanja.
Ko se raven nevrotensina v določenih možganskih vezjih zmanjša, se oslabi občutek nagrade ob uživanju hrane, zlasti tiste z visoko vsebnostjo maščob in sladkorja.
Kljub zmanjšanemu občutku ugodja pa se nezdrave prehranjevalne navade pogosto nadaljujejo.
Po navedbah raziskave gre za prehranjevanje, ki ni več posledica užitka, temveč navade ali dolgčasa. To odraža pomemben premik v razumevanju debelosti: prenajedanje ni nujno posledica povečanega užitka v hrani, temveč ravno njegove odsotnosti.
Ugotovljeno je bilo tudi, da lahko obnova ravni nevrotensina – bodisi z uravnoteženo prehrano bodisi s ciljanimi biološkimi pristopi – ponovno vzpostavi občutek nagrajevanja ob uživanju hrane.
Ob tem so bili opaženi pozitivni učinki, kot so večja motivacija za prehranjevanje v določenih okoliščinah, zmernejše pridobivanje telesne teže, boljša telesna gibljivost in zmanjšanje tesnobe.
Pomen teh ugotovitev je še posebej izrazit v kontekstu naraščajoče globalne debelosti
Po podatkih mednarodnih raziskav naj bi do leta 2050 več kot polovica odraslih ter tretjina otrok in mladostnikov po svetu imela prekomerno telesno težo ali debelost.
V zadnjih treh desetletjih se je delež oseb s prekomerno telesno težo več kot podvojil, prizadetih je že več kot 2,5 milijarde ljudi.
Povezava med nevrotensinom, dopaminskim sistemom in prehranskim vedenjem nakazuje možnost razvoja novih terapevtskih pristopov.
Če bi bilo mogoče ponovno vzpostaviti občutek zadovoljstva ob uravnoteženem prehranjevanju, bi se s tem lahko prekinil cikel avtomatiziranega, nezavednega prenajedanja.
Študija opozarja, da rešitev ni v spodbujanju pretiranega uživanja, temveč v obnovi naravnega ravnovesja. Če postane prehranjevanje ponovno vir pravega in nadzorovanega užitka, lahko telo samo vzpostavi bolj zdrave vzorce vedenja.
Paradoksalno se tako kaže, da večji užitek v hrani, če je ta ustrezno reguliran, lahko pomeni manj prenajedanja.
