Psihologija maratona ali bolje, kako delujejo možgani med tekom
Nekateri bi bili radi hitrejši, drugi bi radi v teku zgolj uživali in se prijetno sprostili. Vsak pa ima v sebi željo po gibanju.
Maraton kot množično gibanje za zdravo življenje. Tek je v zadnjih desetih letih v svetu in Sloveniji postal več kot le koristno »trimčkanje«, »džogiranje« in sprostitev. Postaja množično gibanje za zdravo življenje.
Človeku ponuja nezaveden občutek naravnega gibanja, nas sproščeno odpre v odnosih do drugih in drugačnih. Tek v organiziranih tekaških skupinah pod vodstvom izkušenih trenerjev okrepi naše individualne tekaške občutke in zavedanje, da vsak od nas zmore doseči svoj cilj.
Vztrajnost je neizogibna in okrepi človekovo samozadovoljstvo in samopodobo ter ublaži osamljenost.
Japonski pisatelj Haruki Murakami poudarja, da je pri začetku tekanja domnevno najpomembnejša dimenzija vztrajnost kot vzdržljivost – sposobnost vztrajanja in premagovanja manj prijetnih občutkov. Posameznikova vzdržljivost je močno povezana s pragom bolečine in sposobnostjo njenega premagovanja.
Vztrajanje v težkem je stvar poguma, odločnosti, velike volje in motivacije. O zmagovalcu, predvsem zmagovalcu v sebi, zelo pogosto odločata motiviranost in psihična trdnost.
Morda bolj kot drugi dejavniki, pravi moj prvi tekaški motivator in mentor dr. Branko Škof. Psihična trdnost, ki jo dobimo med tekom in na tekaških prireditvah, pa nam pomaga tudi na drugih področjih življenja.
Siegfried Preiser in Birgit Ziessler z univerze Frankfurt ob Majni v Nemčiji sta opravila veliko raziskavo med maratonci in ugotovila, da so maratonski tekači preživeli več življenjskih kriz v primerjavi z drugimi športniki.
Motivacija je eden od najpomembnejših duševnih procesov (poleg čustvovanja in zaznavanja). Je nekakšen notranji spodbujevalec našega vedenja, ki nas spodbudi in potiska k dejavnosti.
Izvorna latinska beseda (movere) pomeni gibanje. Gibanje je naše življenje, pri čemer je motivacija tista, ki ohranja našo življenjsko energijo. Vsak posameznik je svoj motivator, pri čemer potrebuje vzornika.
Če se odločimo za fizično vadbo teka, motivacijo potrebujemo, da začnemo teči in predvsem da vztrajamo oziroma vzdržimo v fizičnem treningu.
Ko prečkaš startno črto, vstopiš v posebno energetsko stanje gibanja, v tok ali val pozornosti, ki te žene naprej vse do cilja
Trdim, da nekateri tekači stopijo v posebno stanje transa (eden od trans fenomenov). Ko človek steče, zavestno in nezavedno sledi svoji misli, kako bo hitro ali počasi dosegel cilj.
V mislih si pred vsakim tekaškim potovanjem določimo razdaljo, ki jo bomo pretekli. Zavestno določimo, kje bomo začeli teči, kako in s kom ter kje in kdaj bomo končali.
Od naših notranjih virov moči, ki bi jih lahko imenovali tudi energija uspeha, je odvisno, kdaj bomo pretekli izbrano razdaljo in kako ter predvsem da jo bomo dosegli zdravi in nepoškodovani.
Vprašamo se, kako doseči in si s primernim treningom nabrati dovolj zdrave in dosegljive energije, da bomo vzdrževali pravo mero zdravja in si s pretirano vnemo ne bomo nakopali poškodb ali ogrozili zdravja. Zdravje nas spremlja na vsakem koraku naše poti k sebi in se nam oddaljuje na vsakem koraku naše poti od sebe.
Pomembno je, da si zastavimo dovolj pameten, merljiv in časovno določljiv cilj. Ključno je, da si predstavljamo stanje, kot da je naš cilj že dosežen.
Če človek želi in hoče premakniti svoje telo in psiho v aktivno gibanje, kar tekaška vadba s pripravo na polmaraton in maraton je, potem mora biti celovit.
To pomeni, da mora povezati razum s svojim notranjim jedrom, s svojim notranjim jazom. Samo tako lahko prebudi bogastvo pozitivnih nezavednih virov v sebi. To lahko poimenujemo tudi zdrava in dosegljiva energija tekača.
Zdravo in dosegljivo energijo človek pridobi z zmerno in redno tekaško vadbo. Ta ga obvaruje pred negativnim stresom – distresom in psihično izgorelostjo.
Zdrava energija pa pomeni tudi dobro misliti, razumeti in čutiti svojo energijo uspeha med tekom. Lastnosti karakterja so bistvene za tekaški uspeh. Pravzaprav mora biti tekač virtuoz v zavezanosti, pogumu, samodisciplini, motivaciji, odpornosti, razmišljanju, v doslednosti, vzdržljivosti.
Noben drug ne more doseči teh potencialov razen tekača. Praksa tekaškega urjenja in navade pomagajo, da razvije tek kot vrlino.
Tek tako uči o pomembni lekciji življenja
Nekdo, ki ima vzorce samodiscipline, da teče v dežju in snegu, se bori zoper razočaranja in nesreče, lahko pride v globlji stik s seboj, da odkrije lastne omejitve in notranje vire. Tekač postane nekdo oziroma tisti resnični športnik v veličastni igri življenja, telesa, čustev in duhovnosti.
Kako delujejo možgani med tekom
Možgani so nezamenljiv organ na človeškem telesu, centrala doživljanja s pomočjo petih čutov, uganka telesa, tega brezhibno delujočega mehanizma.
Človek je v dolgem razvoju oblikoval številne sposobnosti, ki ga razlikujejo od drugih sesalcev in živih vrst. Med najbolj značilnimi so hoja, tek in ples. Naravna selekcija je usposobila naše prednike, še posebno homo erektusa, da je nadgradil svoje veščine lova in preskrbe s hrano.
Tako nastaneta dve presenetljivi prilagoditvi človeka, ki mu omogočata sposobnosti za tek. Palec na nogi modernega človeka je veliko krajši kot pri drugih primatih.
Z vidika biomehanike je to pogoj, da lahko hodi. Poleg tega mu ta prilagoditev omogoča, da bolj učinkovito teče. Naslednja adaptacija, ki omogoča tekanje, je razvoj polkrožnega kanala v notranjem ušesu, ki je s stoletji človeškega razvoja postajal vse večji.
To je omogočalo človeški vrsti ravnotežje ob kakršnem koli premiku glave in posledično se je lahko premikal veliko hitreje in postal bolj gibčen.
Možganske celice se namreč obnavljajo samo z gibanjem, ko gibanje obravnavamo v najširšem pomenu besede. Možganske celice hitro propadajo, nimajo moči za obnavljanje, če človek miruje. Veliki možgani imajo zapleteno notranjo strukturo. Sestavljeni so iz nevronov ali možganskih celic.
Tisti deli, ki so zanimivi za opazovanje, so predvsem sinapse oziroma povezave med nevroni. Samo od človeškega gibanja in aktivnosti je odvisno, koliko možganskih celic bomo imeli na primer pri 70 letih.
Raziskovalni podatki študij, ki so bile narejene v Nemčiji, kažejo, da se lahko vsak tretji državljan izogne tveganju obolelosti za alzheimerjevo boleznijo s spremenjenim življenjskim stilom, ki vključuje redno in aktivno telesno gibanje in zdravo prehrano.
Za nastanek tekaške želje je v možganih ključna dopaminska os, ki pri posamezniku predstavlja jedro motivacijskega sistema.
Dopaminska os iz čustvenih delov možganov dobi informacije o tem, ali v zunanjem svetu za posameznika obstajajo objekti, za katere se splača biti aktiven.
Človek se mora torej vprašati, ali se mu to splača. Natanko tam v čustvenih centrih pa oksitocin, hormon sreče, razvije svoj učinek s tem, ko se veže na receptorje, ki so v njih dovolj razpoložljivi.
Dodatno se lahko pripne na strukture dopaminske osi. Kemija v možganih omogoča posamezniku tekaški užitek ali kot pravi izkušeni maček gibanja France Cokan, izkušen tekač potrebuje nekaj discipline, napora in učenja.
Med intenzivnim napornim treningom proizvaja telo kemične substance endorfine, ki so verjetno, a ne zagotovo vzrok prijetnih občutkov med intenzivnim treningom.
Možgani potrebuje dražljaje, da so aktivni, bolj jih drezamo, bolj so učljivi. Telesna vadba in aktivno gibanje spodbudno delujeta zlasti na čustvene ali limbične možgane. S tekom in aktivnim gibanjem se poveča njihov volumen, posledično se izboljšajo zmožnosti za učenje in spomin.
Endorfini sprožijo občutek zadovoljstva in dobrega počutja
Počutimo se opojno in vzneseno. Izločanje endorfinov, ki ga spodbudimo z gibanjem telesa, spodbudno deluje na zadovoljstvo z življenjem posameznika.
Posamezniki, ki redno tečejo ali pa se kako drugače redno gibljejo, občutijo zadovoljstvo tako v spolnosti, prijateljstvih, konjičkih kot v nasmehih mimoidočih.
Prej postanejo zadovoljni kot ljudje, ki telesno ne vadijo. Izkušnja zadovoljstva pa je nasprotje depresije. Depresijo opredeljuje odsotnost zadovoljstva, zato ima izločanje endorfinov protistresni učinek in uspešno zmanjša tesnobo.
Spodbujanje čustvenih možganov s tekom pa krepi tudi imunski sistem posameznika. V telesu pospešeno nastajajo celice ubijalke, ki ubijajo okužbe in rakaste celice.
Čustva globoko vplivajo na telesne funkcije. Tek kot oblika aktivnega gibanja pa ugodno vpliva na srčno koherenco in spremenljivost srčnega ritma: človek, ki teče ali kako drugače vzdržuje telo in psiho v kondiciji, vzpostavlja trdno ravnovesje med vejami avtonomnega živčnega sistema in umirja simpatični živčni sistem pred napadi tesnobe in panike.
Psihiater in psihoterapevt dr. Schreiber imenuje tek »koristna odvisnost«. Pri tej vrsti odvisnosti drugače od nekoristne odvisnosti se posameznik počuti dobro, ohranja telesno težo, krepi libido, izboljšuje spanec, znižuje krvi tlak in krepi imunski sistem.
Ta koristna odvisnost varuje sodobnega človeka pred srčnimi obolenji in nekaterimi vrstami raka. Naj je zares odvisen ali ne, mu odvisnost od vadbe daje občutek, da ima večji nadzor nad svojim življenjem.
Ne gre pa samo za nadzor, temveč za iskanje smisla v gibanju. Mišice zaradi redne vadbe shranjujejo več goriva. Glikogenske rezerve pa nastajajo tudi v možganih, kar spodbuja kognitivno funkcijo. Tek izboljša sposobnost pomnjenja.
Zmerno aktivni ljudje imajo dokazano boljši spomin kot tisti, ki so malo aktivni ali pa sploh niso. Pri atletih in neatletih je kognitivna funkcija bolj ali manj enaka, a so bili pri atletih veliko boljši presnovni procesi in plastičnost živčevja.
***
Doc. dr. Beno Arnejčič, doktor znanosti s področja psihologije, visokošolski učitelj, terapevt medicinske hipnoze, mojster NLP in praktik hipnoze Creative Focus,Expressive Arts Jungian Couch z mednarodno licenco
