V savno, ne samo zaradi telesa, ampak tudi zaradi zdravljenja duše
Da lahko ekstremna vročina izboljša duševno zdravje, ni nič novega: ruske in turške kopeli so, tudi v namene boljšega počutja, odprli leta 1892.
Pa medicina? Hm, pravzaprav se je začelo s psihiatrijo. Pisalo se je leto 1887. Začelo in končalo se je s sifilisom
In takrat je svoje preiskave o zdravljenju z vročino začel dunajski psihiater dr. Julius Wagner-Jauregg; prvi psihiater, ki je dobil Nobelovo nagrado - za svoje delo o povzročeni vročinski bolezni za zdravljenje psihoze in nevroloških posledic sifilisa.
Leta 1927 je bilo v psihiatriji veliko znanih imen (Kraepelin, Bleuler in Freud), ki so bila za Nobelovo nagrado spregledana, njihovi prispevki so bili bolj teoretični, medtem ko je imela terapija z vročino nevrosifilisa takojšnjo empirično podporo.
Vročina za zdravljenje psihoze, zelo poenostavljeno. A dovolj, da premagaš očeta psihoanalize, Sigmunda Freuda.
Kakorkoli že, velika Avstrijca sta se oba ukvarjala (tudi) z glavo. V iskanju dobrega počutja, velnesa, je namerno zvišanje telesne temperature (recimo vroča joga) že dolgo uveljavljena praksa, v znanosti pa je medicinska hipertermija počasi dobivala svoj pomen.
Kaj je hipertermija: pregrevanje telesa, največkrat zaradi ekstremnih vremenskih razmer. Neolajšana hipertermija lahko privede do kolapsa in smrti, zlasti pri starejših.
Hipertermijo lahko v mnogih primerih preprečimo z uporabo klimatske naprave in prezračevanja ter z zagotavljanjem, da ranljive osebe pijejo dodatno vodo. V nujnih primerih hipertermije bodo morda potrebne injekcije fiziološke raztopine in hitro hlajenje telesa.
Kaj pa hipertermija kot terapija: hipertermija oz. termalna ali termoterapija je ena izmed možnosti zdravljenja tumorjev. Biološka učinkovitost hipertermije je odvisna od temperature in časa trajanja hipertermije.
Prvi začetki uporabe hipertermije niso natančno znani, vendar domnevajo, da so nekateri zdravilci polagali vroče palice na tumorske mase že več tisoč let pr. n. št. 2000 let pr. n. št. je postala kavterizacija (izžiganje) lokalnih tumorjev, široko uspešna metoda zdravljenja.
Tako so zapisali v glasilu radioloških inženirjev Slovenije. Več lahko zdravniki, mi ne.
Vrnimo se k povečani temperaturi z začetka zapisa ... Leta 2016 je Charles Raison, raziskovalec na univerzi Wisconsin- Madison, objavil zanimivo študijo 30 bolnikov s klinično depresijo.
Polovica jih je počivala na postelji, medtem ko jim je infrardeča žarnica zvišala telesno temperaturo na 38,5 stopinje. Druga kontrolna skupina je bila izpostavljena navidezni obdelavi, ki je tudi vključevala močne luči, vendar z manj toplote.
Čeprav je bila študija majhna, je ogrevanje celotnega telesa pokazalo velik antidepresivni učinek. Zdaj Raisonovi sodelavci poskušajo ugotoviti, ali bi lahko infrardeče savne lahko nadomestile tisto, kaj jim je uspelo v njihovih medicinskih zabojnikih.
Jari Laukkanen je finski kardiolog, ki je rad vsak dan v savni; opazil je podoben vzorec, a med precej večjimi skupinami. V študiji leta 2018, v kateri je sodelovalo več kot 2000 finskih moških, je ugotovil povezavo med savnanjem štirikrat ali večkrat na teden in manjšim tveganjem za nastanek duševne motnje, ki jo je diagnosticiral zdravnik.
Čeprav so te ugotovitve o povezavah zagotovo provokativne, pa so ugotovitve o fizičnih koristih vročine v savni dobro dokumentirane.
Laukkanenove objavljene študije kažejo, da pogosti obiskovalci savne živijo dlje in imajo manjše tveganje za bolezni srca in ožilja - v primerjavi s tistimi, ki hodijo v savno enkrat na teden.
Ta opažanja bi seveda lahko imela fiziološko podlago - savne posnemajo stres in potenje s skoraj nič fizičnega napora - vendar Laukkanen priznava, da obstaja več možnih razlag. Ne smemo podcenjevati učinkov sedenja, umirjanja in sproščanja.
Te študije so razumljivo sprožile precejšnje razburjenje in razprave med zdravniki, delno tudi zato, ker za korist zdravljenja vključujejo razmeroma pasivne posege.
Kritiki trdijo, da bi te ugotovitve lahko izhajale iz pristranskosti pri izbiri - da so bili ljudje v preiskavah taki, ki redno vadijo in lahko pogosteje zahajajo v savno, saj je to način življenjskega sloga. Savnanje je pač na voljo za ljudi, ki živijo v bogatih družbah in imajo bolj zdrave življenjske vzorce.
In da je mogoče preprosto to, da prepričanje, da savne pomirjajo, deluje kot placebo.
Zakaj bi tako početje lahko stabiliziralo telo, ali duha, tega si strokovnjaki niso upali zapisati. Tudi avstrijskemu psihiatru in njegovih odkritjem se je zgodilo nekaj posebnega: leto po Nobelovi nagradi so odkrili penicilin in zdravljenje sifilisa je postalo povsem drugačno.
Kaj pravijo Američani
Pri US National Library of Medicine, pri Ameriškem nacionalnem zavodu za zdravje, pa so zapisali tako: »Redno infrardeče in ali finsko savnanje lahko prinese številne blagodejne učinke na zdravje, zlasti za ljudi s kardiovaskularnimi in revmatološkimi boleznimi - pa tudi za športnike, ki si želijo izboljšati telesno zmogljivost.
Mehanizmi teh učinkov lahko vključujejo povečano biološko uporabnost dušikovega oksida, presenovno aktivacijo, ki jo s toplotnim šokom povzročajo proteini, spremembe imunske in hormonske poti, povečano izločanje strupov z telesa zaradi povečanega znojenja in druge odzive na hormetični stres (hormeza: stimulirajoči učinek majhnih doz kake snovi, ki deluje v večjih dozah zaviralno).«
Za zdaj ameriški strokovnjaki pravijo, da ni dovolj dokazov, ki bi priporočali posebne vrste savnanja za posebna zdravstvena stanja. Vendar pa se zdi, da sicer ljudje redno savnanje dobro prenašajo, in poročajo le o manjših in redkih neželenih učinkih - zagotovo pa so potrebni nadaljnji podatki o pogostosti in obsegu neželenih učinkov.
Potrebnih bo še več raziskavi za raziskovanje mehanizmov, kako savnanje deluje na fiziološke, psihološke in presnovne učinke, pa tudi za boljše določanje koristi in tveganj različnih vrst savn, in optimalno pogostost in trajanje obiskov v savni za koristne učinke na zdravje.
Toplota in depresija: počakajmo malo ...
Začeli smo s toploto in zdravjem duše, se namerno izognili medicini, ki zdravi bolezni s termoterapijo - in nič povedali o povezanosti z depresijo.
Doktor Edward Shorter je pri Psyhology Today v zapisu z naslovom Ali je toplota antidepresiv?, napisal nekaj zelo zanimivega.
»Na koncu bi lahko fizikalno terapijo (hipertemijo) dodali na seznam stvari, ki jih je psihiatrija pozabila, a jih ne bi smela, in ta seznam vključuje učinkovita zdravila, ki jih ne prepisujejo več, diagnoze, ki ustrezajo naravnim boleznim, in zdaj zapuščeno tradicijo zdravljenja psihiatrije in nevrologije kot ene discipline.
Torej, popolnoma pripravljen sem se danes pridružiti zboru dvomljivosti glede hipertermije, le da zgodovinar v meni pravi, počakajte malo ...«
