Ko pogledam telo, vidim, ali dobro skrbite zanj (Suzy)
Nekoč je bila oskrba telesa drugačna. V času mladosti naših staršev je bilo veliko več fizičnega dela, ki je ljudem pomagalo ohranjati vitalnost, kondicijo in funkcionalnost. V obdobju, ko je človek postal 'homo sedens' (sedeči človek), je začela naraščati drugačna potreba skrbi za telo.
Danes lahko z gotovostjo trdim, da se človekova telesna drža začne slabšati v trenutku, ko vstopi v osnovno šolo. Sedenja je veliko preveč glede na človekove potrebe, veliko premalo je fizičnega dela, gibanja, premikanja. Zato moramo, če veliko sedimo in se zato premalo gibamo, ohranjati zdravje tako, da v prostem času namenimo več pozornosti gibanju. Telo nam veliko pove z bolečino. Naša dolžnost je, da ga slišimo. To pomeni, da klice na pomoč vzamemo z vso resnostjo in odgovornostjo.
Prav tako nam telo zelo nazorno kaže, kako skrbimo zanj. Zato, ko pogledam vaše telo, lahko vidim, kako skrbite zanj. Včasih nam ni jasno, kako se v življenju lahko zredimo za 20 ali 30 kilogramov. Ampak v 20 letih 20 kilogramov pomeni le 1 kilogram na leto. To je tako malo, da niti ne opazimo. Opazimo pa, ko imamo zdravstvene težave zaradi prevelike telesne teže. Ampak takrat običajno nimamo ne časa ne energije, da bi 20 let v enakem tempu izgubljali te kilograme.
Telo nam veliko pove z bolečino. Naša dolžnost je, da ga slišimo, upoštevamo. To pomeni, da klice na pomoč vzamemo z vso resnostjo in odgovornostjo.
Še bolj krivično se mi zdi, ko istih 20 ali 30 let ne naredimo skoraj nič ali veliko premalo za svoje zdravje, se ne gibamo, jemo neustrezno, nezdravo in nepodporno hrano, premalo spimo, ne negujemo bližnjih odnosov ... Ko pride 'račun', s katerim plačamo ceno neustreznega življenja v obliki diagnoze, pričakujemo, da bodo te težave rešili drugi namesto nas.
Če si želimo sami pri 80 obuti nogavice, moramo o tem razmišljati danes. In to na vseh glavnih štirih ravneh, ki so: gibanje, prehrana, spanje, naravnanost. Nič nam ne koristi sprehod po kosilu, če je kosilo vsebovalo nezdravo, hitro pripravljeno in predelano hrano. Seveda nam pripravljanje zdravih obrokov vzame več časa in energije (in ne nujno denarja), vendar za koga bomo dobro skrbeli, če ne zase?
Ko zbolimo ali se poškodujemo, smo pripravljeni narediti vse, da bi bili takoj bolje. Telesu ne more biti boljše, sploh ne takoj, če smo z njim desetletja ravnali slabo.
Imenitno se mi zdi, da je bila včasih telesna aktivnost v nekaterih podjetjih obvezna. Žal mi je, da so to ukinili. Včasih človek potrebuje zunanjo silo, ki ga premakne, da dobro skrbi zase.
Že odkar učim gibanje, imam eno od skupin ob ponedeljkih zjutraj. In vsak ponedeljek lahko na vsakem telesu vidim, kako naporen je bil vikend. To vidim po tem, kako se držijo, kako se postavijo, kje so prsi, glava … Na vsakem telesu lahko vidim, ali je bilo spanje dobro ali ne. Ko izvajamo ravnotežne vaje, zdržijo dlje le spočiti in naspani. Po mimiki obraza in stiskanju čeljusti vidim, ali imajo trenutno kakšno stisko ali se lahko sprostijo.
V aprilu sem hvaležno predavala čudoviti skupini žensk na temo zdravja na delovnem mestu in tega, kaj vse lahko sami takoj naredimo, da poskrbimo za svoje telo tudi med delom. Ker smo bili v čudovitem slovenskem kraju in je bilo sončno, je bila želja organizatorja, da del vaj izpeljemo zunaj. Travo so pokosili samo za nas.
Skupini 100 žensk sem rekla, da se lahko sezujejo in stopijo na travo ali ostanejo obute in so na betonu. Razdelile so se približno na polovico. Ženske, ki so se sezule in so bile na travi, so se smejale, bile so veliko bolj sproščene, mehke in vaje jim niso delale težav. Ženske, ki so ostale obute na betonu, so bile telesno veliko manj gibljive, prožne in veliko več je bilo zategnjenosti v ramenih in vratu. Predstavljam si, da verjetno tako delujejo tudi v življenju. Res zanimiva ugotovitev, ki jo lahko glede na velikost vzorca preslikam na celotno populacijo.
Zato vam svetujem in želim, da sprostite čeljust, se veliko smejete, skačete, hodite bosi, migajte s telesom kjerkoli lahko, uživate! Življenje je prekratko, da bi ga jemali grozno resno. In na poti do konca se je vredno imeti odlično!
Tanja Želj Zupančič, Univ. dipl. profesorica športne vzgoje, trenerka pilatesa & ambasadorka samostojnega obuvanja nogavic pri 80 letih!, www.tanjazelj.si